Običaji: pohabljanje ženskih spolovil

Nina Krobat
28. 5. 2009

Vsako leto trem milijonom afriških žensk grozi poseg FGM

Vsako leto trem milijonom afriških žensk grozi poseg FGM
© flickr.com

»Stara sem pet let. Sedim na skali doma v Somaliji. Mama mi zaveže oči. Nato čutim, kako mi nekdo zareže v meso, kako mi reže spolovilo. Slišim zvok topega rezila, ki se vedno znova zaje v mojo kožo.Bolečina med nogami je tako huda, da si želim umreti.«

Tako je svojo travmatično izkušnjo opisala Waris Dirie, posebna ambasadorka OZN za boj proti obrezovanju ženskih spolovil. FGM (female genitale mutilation) je mednarodno sprejeta označevalnica enega najbolj nehumanih običajev sodobnega sveta. Mladim deklicam nekje med četrtim in štirinajstim letom starosti delno ali v celoti odrežejo zunanje dele spolovil, ponekod spolovilo tudi spraskajo, izžgejo ali kako drugače pohabijo. Žensk, ki doživljajo to bolečo obliko pohabljanja, je po podatkih OZN približno 140 milijonov, verjetno pa še precej več. Največ žrtev obrezovanja prihaja iz podsaharskih držav Afrike in zahodne Azije, vendar se obrezovanje dogaja tudi v Evropi in ZDA, kamor so običaj prinesli priseljenci iz teh predelov.

Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja štiri oblike FGM, od katerih je najpogostejša odstranitev kože na klitorisu in popolna ali delna odstranitev klitorisa ter malih sramnih ustnic. Najhujša oblika obrezovanja je infibulacija, kjer odrežejo skoraj vso spolovilo, preostanek tkiva nato zašijejo, pri čemer pustijo zgolj majhno odprtinico za odtekanje urina in menstrualne krvi. Posledice posega so vseživljenjske in zelo hude. Ker poseg pogosto opravijo nekakšne vaške mazačke, seveda brez anestezije in z najrazličnejšimi nesterilnimi in topimi rezili (od zarjavelih britvic in nožev do stekla in zob), veliko deklic med neopisljivo bolečim posegom izkrvavi zaradi različnih poškodb ali umre kasneje zaradi infekcij in vnetij. Tiste deklice, ki poseg preživijo, se skozi vse življenje soočajo z velikimi telesnimi in duševnimi posledicami. Poleg različnih vnetij, bolečin, tvorb in razjed, ženska doživlja tudi velike bolečine in neugodje med spolnim odnosom. Odstranitev klitorisa ji odvazame precej možnosti za uživanje pri spolnosti, kar je konec koncev tudi poglavitni namen tega običaja.

Vendar je problematiko potrebno osvetliti tudi z drugega zornega kota. Obrezovanje je močno ukoreninjeno v tradicionalni kulturni in sistem skupnosti in je povsem legitimen običaj, ki se prenaša iz roda v rod. Z njim je povezan socialni status ženske in njene družine, neobrezana ženska pomeni največjo sramoto in se ne more integrirati v okolico. Pogosto je prepričanje, da je obrezovanje žensk predpisano z verskimi zakoni, vendar to ni res. Obrezovanje ženske prisili, da do poroke ostanejo device in po poroki zveste svojemu možu, saj po posegu večinoma ne čutijo več spolne sle. Poglavitni namen obrezovanja je tako zatiranje in nadzorovanje ženske seksualnosti. Skupnosti, ki obrezujejo ženske, pogosto verjamejo, da je neobrezana ženska nečista in umazana ter zato povsem neprimerna za poroko. V okolju, kjer je neporočena ženska izolirana in nezaželena, je obrezanost nekaj, o čemer se ne dvomi in ne govori. Ženske, ki so obrezane, tako obrežejo tudi svoje hčere, te svoje in tako naprej. Pri tem so prepričane, da svoje otroke vzgajajo najboljše. Ponekod verjamejo, da je klitoris nevaren za moža ali novorojenega otroka in ga je zato nujno odstraniti. Če se klitoris med porodom dotakne otroka, naj bi ta umrl. Mnogo žensk se tako zaradi različnih prepričanj in sistemov verovanj upira opustitvi tega običaja.

Med tem vsaj trem milijonom deklic po svetu grozi izkušnja obrezovanja spolovil. Organizacija Forward, ki se bori proti FGM, ocenjuje, da je le v Veliki Britaniji ogroženih vsaj 20 tisoč deklic. FGM namreč ni nekaj, kar se dogaja daleč stran in nas zato ne zadeva. Dogaja se tukaj in zdaj, povsod po Evropi, kjer živijo priseljenci iz območij, kjer obrezujejo ženske. Evropske države so večinoma prepovedale tovrstne posege, kar pa ne preprečuje zasebnih operacij, skrivnih posegov v tesno zaprtih etničnih skupnostih ali pošiljanje deklic v matično državo, kjer jih sorodniki obrežejo. Zakonodaja je prvi korak, ne bo pa rešila problema. Zato se mnogo različnih organizacij trudi osvestiti ženske in njihove skupnosti o škodljivosti in nepotrebnosti tega posega. Vendar kako izkoreniniti običaj, ki že vsaj stoletja dehumanizira ženske na različnih koncih sveta? OZN vidi rešitev v osveščanju in sodelovanju z verskimi in kulturnimi voditelji, hkrati pa skuša v debato o FGM vključiti tudi moške.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Mahniču ni uspelo

Sova in Obveščevalno-varnostna služba ministrstva za obrambo (OVS) bosta še naprej poročala predsednici republike

Kam bi Janša poslal 50.000 zaposlenih v javnem sektorju?

Predsednik vlade je napovedal prestrukturiranje javnega sektorja