Pakistanski kotel

Pakistanska vojska je sprožila silovito zračno ter kopensko ofenzivo proti talibanom pred okoli dvema tednoma, torej potem ko je bilo že očitno jasno, da ameriška administracija v Washingtonu vedno hitreje izgublja  potrpljenje. Predsednik Barack Obama je že v predvolilni kampanji srborito nakazal, da bo nadaljeval z zračnim bombardiranjem SZ Pakistana, ki ga vidi tesno pripetega k vojni v Afganistanu. Da je tako, je še dodatno dokazal, ko je dolgoletnega ameriškega diplomata Richarda Holbrooka imenoval za posebnega odposlanca za obe problematični državi skupaj.

Potem je pakistanska vojska pred odhodom svojega vrhovnega poveljnika, predsednika Asifa Zardarija v ZDA (kjer se je, skupaj z afganistanskim kolegom Hamidom Karzaijem, srečal z Obamo) sprožila ogromno ofenzivo, katere namen je pregnati talibane iz doline Svat. Gre za velik preobrat okoliščin, če se spomnimo, da je prav pakistanska vlada pred nekaj meseci de facto poklonila dolino Svat talibanom, ko jim je v zameno za premirje priznala avtoriteto, da na širšem omenjenem območju izvajajo šeriatsko pravo, kot ga sami vidijo in razumejo. Američani so takrat noreli od jeze. A pritisk ZDA je v tej zgodbi verjetno zgolj en razlog za odprto vojno s talibani. Ti so namreč postali preveč pohlepni in so si po sklenitvi premirja enostavno prisvojili še provinco Buner, pri čemer so po ulicah mest razkazovali svojo vojaško moč. V Islamabadu, le sto kilometrov stran, nad tem razumljivo niso bili najbolj navdušeni. Vojaška ofenziva je odziv tudi na to dogajanje v Bunerju, ki jo lahko označimo za strateško napako talibanov.

Pakistanska vojska zatrjuje, da gladko zmaguje proti talibanom, pa vendar ji v tednih bojev še ni uspelo zasesti niti največjega mesta v dolini Svat, Minngore, kjer talibani že vrsto dni zapored uspešno vztrajajo pri bojih hišo za hišo. Po drugi strani vojska trdi, da je ubila že več kot tisoč 'skrajnežev'. Ko je Zardari v Washingtonu Obami zagotovil, da jih je ubitih že nekaj sto, so bili vsi skupaj nasploh zelo srečni. A kdo pravi, da gre za skrajneže? V kolonah civilistov, ki bežijo iz območja, ljudje zagotavljajo, da so bile njihove vasi in mesta bombardirane in da so jih napadli celo s helikopterji. Teh pa talibani nimajo. Povsem možno je, da je med mrtvimi več civilistov kot pa upornikov. In vse številke, koliko talibanov je bilo doslej ubitih, so zgolj špekulacije, ki se jih za politične potrebe napihuje. Vojaška 'Enron matematika'.

In tudi če vojska zasede dolino Svat, kaj potem? Obkrožena bo s talibanskimi teritoriji, iz katerih bodo redno prihajali posamezni samomorilski napadalci in čete upornikov. V Afganistanu recimo talibani pridejo v neko mesto, razrušijo vladna poslopja, pobijejo osebje in policiste ter se umaknejo. Ko na prizorišče pridejo koalicijski in afganistanski vojaki, jih pričakajo podtaknjene bombe ter samomorilski napadalci. Taktika vsakič uspe. Da bi pakistanska vojska dosegla neke učinkovite rezultate v bojih proti talibanom, bi morala ofenzivo razširiti še na vse ostale province, ki so pod njihovim nadzorom. Vprašanje pa je, ali si vojska sploh želi vojaško avanturo na že tradicionalno neobvladljivih ozemljih protalibanskih plemen.

Talibani medtem dokazujejo, da vojaška ofenziva v dolini Svat ni zlomila njihove moči in da še vedno lahko udarijo kjerkoli v Pakistanu. Drzni bombni napad v do zdaj relativno mirnem mestu Lahore, sicer pakistanski kulturni prestolnici, prinaša prav to sporočilo. Uspešni napad na tamkajšnje, strogo varovano poslopje poveljstva posebne policije sporoča, da se kampanja nasilja ter terorja lahko osredotoči na katerokoli mesto. Dan kasneje je razneslo še dve bombi na osrednji tržnici v mestu Pešavar. Ni povsem jasno, zakaj bi talibani tako direktno napadli civiliste, razen če sta bili tarči napada trgovini z glasbo, elektronskimi napravami ali kaj podobnega, česar talibani res ne tolerirajo. Vendar svetovni mediji o podrobnostih napada žal ne poročajo. Kakorkoli, bistvo tega, kar talibani sporočajo, je, da lahko udarijo kjerkoli za sovražnikovimi linijami. Nikakor niso stisnjeni v neki dolini, kjer naj bi jih doletela ista usoda kot tamilske tigre na Šri Lanki. So vseprisotna grožnja stabilnosti Pakistana, kar je tudi eden izmed predpogojev talibanske zmage v Afganistanu. Razvpiti geopolitični analitik, po rodu Pakistanec, Tarik Ali je v pogovoru za Mladino dejal: »Talibani vejo, da ne morejo Nata v Afganistanu premagati z vojaškimi sredstvi. Lahko ga premagajo tako, da državo naredijo neobvladljivo.« Isto taktiko uporabljajo v Pakistanu in še jo bodo. Nazadnje se je treba vprašati, kakšen je sploh cilj pakistanske vojske. Uradni je ta, da se talibane prežene iz Svata. A kot že rečeno, kaj potem? Zelo možno je, upoštevajoč celotno situacijo, da je glavni namen ofenzive oslabitev talibanov pred predsedniškimi volitvami v Afganistanu. Glavni trije pakistanski talibanski voditelji so namreč pred nekaj tedni sklenili dogovor o skupnem boju proti Američanom v Afganistanu in namen ofenzive v Svatu bi lahko bil ta, da se jih vsaj za nekaj časa še zadrži znotraj Pakistana.
To pa potem niso zmagovalne taktike, kot medijem razlagata Zardari ter Obama. Prej poteze iz obupa.