Pat

“Nikoli se ne postavi v položaj, iz katerega se ne boš mogel umakniti, ne da bi pri tem trpel tvoj prestiž in iz katerega ne moreš napredovati brez velikih tveganj.” Slovenski, predvsem pa hrvaški diplomati očitno ne poznajo tega stavka, ki sicer velja za eno od temeljnih pravil, po katerih delujejo sodobne diplomacije, Sicer se ne bi znašli v pat položaju, iz katerega je iskanje kompromisa še težje kot pred začetkom pogajanj. To pravilo je sicer zapisal Harold Nicolson v svojem delu Diplomacija, kjer na nekoliko drugačen način ponavlja to, kar instinktivno ve vsak, ki se je v življenju že kdajkoli pogajal o čemerkoli – da so skrajna stališča preprosto nevzdržna. Težava pretiranega dogmatizma v pogajanjih je prav v tem, da onemogoča kompromise. In če so ob tem stališča postavljena celo javno, potem se določena država ne more umakniti na drugačna izhodišča, ne da bi ob tem trpel njen prestiž. Zgodovinarji kot tipične primere navajajo politiko Avstrije in Nemčije pred prvo svetovno vojno ter zgrešeno ameriško politiko v Indokini. Podobnih primerov je še veliko.

Slovenski premier Borut Pahor tako na primer sporoča, da je "da je hrvaška stran že zavrnila nadaljevanje pogovorov o spremembah, ker je izjavila, da morebitna dopolnila zanjo niso sprejemljiva" in Hrvaški predlaga »umik sporne dokumentacije« za slovensko deblokado pogajalskega procesa  ter napoveduje, da »Slovenija ne bo umaknila zadržkov", dokler se sporne dokumentacije ne umakne. Po drugi strani pa hrvaški predsednik Stipe Mesić sporoča, da ima Slovenija prevelike apetite in da Hrvaška, ki je Rehnov predlog potrdila v parlamentu, ne bo sprejela slovenskih dopolnil, ker naj bi bila dopolnila obema stranema predstavljena v obliki »vzemi ali pusti.« Hrvaška seveda ne more preprosto »umakniti« dokumentacije – kajti ta se že nanaša na zakone, ki so del njenega notranjega reda. In brez te dokumentacije ne more niti nadaljevati pogajanj oziroma sploh ne more »zapreti« pogajalskih pogajanj.
Slovenska vlada se je namreč odločila, da po tednu premisleka v Bruselj pošlje obsežna “dopolnila” k Rehnovemu predlogu za rešitev slovensko- hrvaškega spora s tremi najpomembnejšimi spremembami: zahtevo po odločanju v skladu z načelom “zunanje pravičnosti”, zahtevo po skupnem odločanju o kopenski in morski meji po enakih načelih ter predlog o drugačnemu načinu sestave arbitražnega sodišča. S tem je bil Rehnov predlog dejansko skoraj v celoti “ponovno napisan.” Ker je hrvaški Sabor skorajda soglasno že sprejel Rehnov predlog ter tako “zabetoniral” hrvaška pogajalska stališča je zelo verjetno, da bodo na Hrvaškem omenjena “dopolnila” ocenili kot bistveno odstopanje od Rehnovega predloga.
Dosedanji komisar za širitev Olli Rehn je namreč za sestavo arbitraženega sodišča predlagal formulo 1+1+3 (vsaka država naj bi predlagala po enega sodnika, če ni dogovora pa predsednik haaškega sodišča določi trojico), kar je zagotavljalo reševanje spora v skladu z načeli in sodno prakso Meddržavnega sodišča v Haagu. Toda, ker naj bi Slovenija sestavila arbitražno sodišče na podlagi formule 1+2+2 (v primeru, da dogovora o med državama ne bi bilo, predsednika določi Evropska komisija, ta pa potem določi še dva člana), je bilo že v času, ko je predlog nastajal, težko verjeti, da bi Hrvaška pristala na takšno spremembo. Komisija namreč odloča na podlagi večine glasov (14 od 27 komisarjev) in čeprav gre za strokoven organ EU, bi Hrvaška njeno odločilno vlogo pri odločanju o predsedniku sodišča lahko ocenila tudi kot zmanjšanje vloge haaškega sodišča na račun vloge institucij EU, v katerih Hrvaška nima svojega predstavnika.

Kdo ima torej prav? In kako naprej? Resnica je preprosta: Slovenija blefira, ko trdi, da se pogajalski proces ne more nadaljevati brez umika “prejudicev”. To preprosto ni res. Čisto navadna slovensko-hrvaška izjava o “neprejudiciranju” vloženih dokumentov in celo slovenska protestna diplomatska nota bi bile verjetno dovolj za “izničenje” učinka teh tako straah vzbujajočih “prejudicev.” Toda slovenski diplomati tega seveda ne želijo priznati. Le zakaj bi oslabili pogajalske položaje Slovenije? Toda tudi hrvaška diplomacija ni nič boljša. Le kdo je Hrvaško prosil, da v parlamentu “zabetonira” pogajalska izhodišča svoje vlade? Rehn zagotovo ne. Hrvaška vlada in Sabor sta to naredila sama in se s tem ujela v past, saj bo težko sprejeti nov kompromis, ne da bi to bilo ocenjeno kot nova koncesija Sloveniji.

V Zagrebu so politiki sicer prepričani, da se čas za iskanje kompromisne rešitve izteka. To bi sicer za Slovenijo in Hrvaško lahko bila tudi dobra novica. Po podatkih resnih mednarodnih raziskav se namreč 90 odstotkov resničnih pogajanj zgodi v zadnjih 10 odstotkih časa, ki je še ostal na voljo za pogajanja.