Delitev zgodovinskih junakov

Vsak evropski narod si sam sebi podari toliko zgodovine, kot jo potrebuje za premagovanje vsakodnevnih naporov. Grki, na primer, menijo, da je Aleksander Makedonski najčudovitejši Grk vseh časov. Tudi Makedonci menijo, da je Aleksander Makedonski njihov največji junak, se pravi, največji Makedonec vseh časov! Grk joče na internetu: Hudobni Makedonci, ukrasti hočete mojo zgodovino!
Aleksander Makedonski je osvojil Grčijo in Perzijo in hotel je še Indijo in pri triintridesetih je že umrl. Makedonski kralj Filip V. pa je vladal enainštirideset let, moral je strašno rad imeti slone, ker s Hanibalom je sklenil zavezništvo, pač v prepričanju, da bo Hanibal spravil slone čez Alpe in zmečkal Rim. Makedonski Filip V. se je vojskoval z Grki, Dardani (predniki Albancev) in precej neuspešno z Iliri (skupnimi ne-slovanskimi predniki Slovencev in Hrvatov). Noben evropski narod se ne puli za makedonskega Filipa V. Samo na internetu ga najdeš.
Razmišljam, kaj bi bilo, če bi Slovenci pokazali malo več zanimanja za vsaj tiste rimske cesarje, ki so jih postavili na oblast v nekdanji Panoniji, na primer na Ptuju. Vsaj Vezpazijan in Titus bi prišli v poštev. Sveti Hieronim je bil doma iz Stradona, danes se delajo, da ni znano, kje bi naj to mesto ležalo. Je pa znano, da si je sveti Hieronim dopisoval z devicami in vdovami iz Emone. Hunski kralj Atila je vladal Balkanu in Srednji Evropi in Franciji in Nemčiji, pravi predhodnik Evropske unije! Atila je požgal Petovio leta štiri sto petdeset in leto kasneje še Emono, ki pa so jo že prej požgali Markomani. Mi ga pa nikakor nismo posvojili. Ni nič hudega, če si Slovenci zaželimo, da bi bila Napoleon in Josip Broz Tito del naše slavne zgodovine, naša zgodovinska junaka. Hudo je, da smo se odrekli vsem desetinam avstrijskih cesarjev, Mariji Tereziji in Francu Jožefu, pa tudi vsem vojnam, v katerih smo zmagovali tudi Slovenci. Hudo je, da potem na koncu ne vemo, kako bi bili prepoznavni. Za Kralja Matjaža smo vzeli kar ogrskega kralja Korvina. Zakaj potem ne maramo jugoslovanskih kraljev in predsednikov, na primer Mesića, ki bi nas vsaj duhovno povezovali z balkanskimi prostranstvi? Zakaj si ne prilastimo bizantinskih vladarjev in turških sultanov? Če smo jih prenašali v razponu mnogih stoletij, so vendar naši, kaj pa drugega. Namesto, da bi bila Slovenija ena najbolj zgodovinsko zanimivih držav na svetu, ji pripisujejo, ko gre za povojne poboje, nekakšne neznane storilce. Ni hudo, če je narod poln zločincev, hude je, če ga ni v zgodovinah, hudo je, če mladim generacijam ni jasno, kakšne vzornike si lahko izberejo. Nimamo več slavne komunistične preteklosti. Prepustili smo jo Kambodži in Severni Koreji Koreji. Dobro, imamo Svetlano Makarovič med pesniki in Spomenko Hribar med filozofi. Imamo alpske smučarje in smučarje skakalce. Narod pa se ne more kar naprej zgledovati po pesnikih, športnikih in filozofih. Deluje komično.
Upam, da bo z našim bivanjem v Evropski uniji prišlo do napredka. Čez leta se bomo zgledovali po evropskih poslancih, med njimi bo moralo biti tudi dovolj žensk. Me pa seveda skrbi, če bodo prepoznavni znotraj silne množice evropskih poslancev. Skrbi me, če bodo res stoterim milijonom Evropejcev dovolj domači. Zgodovinski junaki niso tako kot znamke avtomobilov – težko si jih je zapomniti in prav lahko jih zamešamo, ko pa drugi evropski narodi tako divje pišejo vsak svoje zgodovine. Hitler in Mussolini sta vsaj prišla v naše kraje, Stalin in Mao pa osebno niti ne, prišli pa so seveda vsaj Hruščov, Gorbačov in Putin. Slovenija je bila zadnjih osemdeset let pravzaprav nekakšno središče sveta. Pa kaj? Pri tem res kakšen Slovenec kdaj predseduje Evropski uniji ali je celo evropski komisar, vendar Slovenci preveč vneto menjavamo vlade! Pa naj zdaj še ministra za visoko šolstvo? Kot smo zvedeli v predvolilni kampanji za evropske volitve, se Evropejci delijo na ljudske konzervativce in socialne demokrate, redkeje pa še na liberalce. Gojite upanje, da si bodo Evropejci zapomnili deset različnih slovenskih strank? Kako ? Tudi, če Evropejci vedo, da v Sloveniji ljubimo politično folkloro, pa tudi strankarsko demokracijo, saj smo jo toliko časa pogrešali, v svetu, kjer ni najvažnejše ali je nekdo Slovenec ali ne, pač pa ali je konzervativec ali socialni demokrat ali celo liberalec, v takem svetu bomo izgledali nekako indijansko. Veste, kako je biti Winnetou: vsi te trepljajo po ramenih, na koncu pa te ubijejo. Iz zasede.
Ko pa je potrebno razdeliti še filozofe, nam pustijo zgolj Slavoja Žižka in Gregorja Golobiča.