Janša, Brown, Pahor in Berlusconi

Včerajšnje evropske volitve v Sloveniji niso bile kaj dosti več kot malo bolj ambiciozna terenska raziskava javnega mnenja, ki je strankam pokazala trenutno moč in določila zmagovalce in poražence. Glede tega so stvari načeloma jasne: Janša pridobiva, Pahor pa izgublja, vendar v mejah obvladljivega. Po drugi strani pa je jasno, da se na te rezultate ne kaže preveč zanašati, saj je slovenski politični prostor postal tako zmuzljiv, da so današnji zmagovalci lahko že jutrišnji poraženci. Politiki se tega dobro zavedajo, zato sinoči v prvih komentarjih niso pretiravali z zmagoslavnimi pridevniki, pač pa so ohranjali bolj ali manj trezen besednjak. Janezu Janši je jasno, da zmaga SDS ni tako velika, da bi vladi lahko suvereno očital neligitimnost, kot se, denimo, godi britanskemu premieru Gordonu Brownu. Borut Pahor pa se zaveda, da je zelo daleč od uspeha, ki ga je dosegel njegov razvpiti italijanski kolega Silvio Berlusconi, ki je, gospodarski krizi in številnim spodrsljajem navkljub, pometel z opozicijo. Očitno je, da se je Pahorjev mobilizacijski kredit, ki ga je lansiral na vrh vlade, že izčrpal in da so se »sposojeni« glasovi LDS in Zares vrnili k »pravim« lastnikom. Na tem mestu je nujno opozorilo, da rezultatov evropskih volitev nikakor ne gre enostavno prevajati v parlamentarne. Če kdo verjame, da bi Nova Slovenija na volitvah v državni zbor dobila več kot 16 odstotkov, se krepko moti. To seveda v ničemer ne zmanjšuje uspeha NSi oziroma Lojzeta Peterleta, ki sta po mojem mnenju resnična zmagovalca včerajšnjih volitev, a kaj ko si s tem dosežkom ne bosta mogla kaj dosti pomagati. Glede tega je LDS, druga »zmagovalka« včerajšnjih volitev, v boljšem položaju. Z ambiciozno predsednico, ki ji nikakor ni mogoče očitati pomanjkanja političnega talenta, bodo svoj evropski »prirastek« glasov lahko bolje vnovčili kot NSi, ki bo še naprej morala delovati kot zunajparlamentarna stranka, njen najbolj prepoznaven politik pa bo evropski poslanec v oddaljenem Bruslju.
Razmerja torej ostajajo enaka, levica in desnica si volivce delita približno po polovici, spremembe se dogajajo le v distribuciji glasov znotraj bloka. Tu ima Janez Janša problem ne le z NSi, ampak tudi z SLS, ki je po mojem mnenju največji poraženec evropskih volitev. »Desni » glasovi se vztrajno prelivajo k SDS, drugi dve »pomladni« stranki životarita, akumulacija vseh glasov pa ne omogoča sestave udobne, programsko sorodne vlade. V težavah je tudi levica, kjer je očitno, da Borut Pahor ni voditelj tiste vrste, ki bi lahko krotil in vodil stranke, ki jih druži predvsem nasprotovanje Janševi SDS, stvari pa še dodatno zapleta negotova usoda Gregorja Golobiča .
Med poražence je potrebno prišteti tudi gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki je zbral občutno manj preferenčnih glasov kot strankarski tekmec Ivo Vajgl in bo moral tako še naprej voditi zahteven in naporen resor v vladi, le da bo njegova kredibilnost zdaj manjša. Podobno velja tudi za Karla Erjavca, ki je sicer zbral zelo veliko število preferenčnih glasov, kar sicer dokazuje njegovo osebno prepoznavnost, k njegovi kredibilnosti pa to bistveno ne pripomore.