Velika evropska prevara

Britanski raziskovalni novinar in avtor več uspešnic David Craig je v svoji zadnji knjigi The Great European Rip-Off (Velika evropska prevara) raziskal luksuzno življenje evrokratske aristokracije v Bruslju in Strasbourgu, ki živi v “zaprtem balonu, brez stika z vsakdanjo realnostjo evropskih davkoplačevalcev, torej nas, ki jim po sili razmer vse to plačujemo. Kot je povedal v intervjuju za Mladino dva tedna nazaj: “Po mojem mnenju, ki izhaja iz tega, kar sem tam videval znova in znova, ne le da niso v stiku z realnostjo povprečnih ljudi, tudi brigajo se ne zanjo. Imajo preveč denarja, prilastijo si veliko denarja, popivajo in hodijo v najboljše restavracije, na naš račun letijo okoli po svetu in se imajo fino. Za nas jim je mar le vsakih pet let, ko pridejo volitve, takrat le zato, da bi obdržali službo.” Predvsem slednje je bilo zelo očitno v preteklih tednih, ko so naši kandidati/kandidatke z avtobusi obiskovali tudi najbolj zakotne kraje v Sloveniji, kamor nadaljnjih pet let ne bodo več stopili.

Britanska nevladna organizacija The TaxPayers' Alliance, s katero sodeluje tudi David Craig, je izračunala, kako lahko v žepih evroposlancem po enem petletnem mandatu ostane čez milijon evrov davkoplačevalskega denarja.

Ena izmed večjih težav Evropskega parlamenta je namreč ta, da je nadzor nad evroposlanci, ko gre za porabo denarja, ki ga dobijo za svoje stroške, zelo pomanjkljiv. Craig: “Največ denarja, in sicer okoli 200.000 evrov na leto, prejmejo za zaposlitev osebja. Toda večina evropskih poslancev najame zgolj enega ali dva pomočnika. Denar, ki jim na koncu leta ostane, lahko preprosto vtaknejo v žep, nad tem ni nobenega nadzora. Potem imamo primere, da evroposlanci za pomočnike pogosto najamejo svoje družinske člane ali pa najamejo ljudi prek posredniškega podjetja, katerega direktorji so sami. Ali pa so direktorji njihovi sorodniki. Razumete, o čem govorim? Jemljejo ta denar in si ga tlačijo v žepe. Ob raziskovanju gradiva za svojo knjigo sem dobil v roke kopijo poročila Galvin report. Gre za zaupno poročilo, ki ga uradno smejo videti zgolj evropski poslanci in parlamentarna revizijska komisija, shranjeno pa je v zaklenjeni sobi evropskega parlamenta. V tem dokumentu, ki so ga pripravili revizorji, je bilo prvič jasno pokazano, kako evroposlanci lahko postanejo milijonarji. In res, v Galvinovem poročilu je bilo ugotovljeno, da 90 odstotkov evropskih parlamentarcev goljufa pri ravnanju z denarjem za osebne asistente.”

Objavljamo povzetek Galvinovega poročila (januar 2008), ki potrjuje Craigove trditve. Povzetek je pripravil nekdanji evroposlanec Paul von Buitenen, eden najbolj znanih borcev za transparentnost delovanja evroparlamenta. Celotno poročilo je nemogoče javno objaviti iz sledečega razloga: za vsakega poslanca obstaja različna kopija dokumenta. Razlike so, lahko rečemo, bolj lingvistične narave, določene besede so zamenjane s svojimi sinonimi ali pa je zamenjan vrstni red besed v nekaterih stavkih. Če bi kdo od poslancev Galvinovo poročilo spravil v javnost, organom evroparlamenta ne bi bilo težko ugotoviti, kdo je bil. Ta način vsiljene tajnosti dodatno priča o teži samega poročila.

Nekatere ugotovitve Galvinovega poročila, kot jih povzema Buitenen, so:

 Izjemno pomanjkanje administrativnega nadzora nad tem, kako evroposlanci porabijo denar, namenjen stroškom zaposlovanja osebnih asistentov
 Evroposlanci nimajo skoraj nobenih smernic, kako lahko denar porabijo, kar dopušča veliko prostora za zlorabe
 V času priprave poročila (14 mesecev) so si evroposlanci štirikrat dvignili vsoto denarja za zaposlovanje pisarniškega osebja (razlika med prvo in zadnjo vsoto znaša malo manj kot 3000 evrov na mesec)
 V enakem obdobju so si evroposlanci večkrat podaljšali roke, v katerih bi morali dostaviti račune za porabljene stroške, iz šestih mesecev na leto dni in več
 Zelo razširjeni so primeri, da evroposlanci ne dostavijo niti minimalnih zahtevanih računov svojih stroškov
 Dogaja se to, da se denar nakazuje na podjetja, ki nimajo nobene zveze z delom v pisarni evroposlanca, v enem primeru je pod vprašajem celo sam obstoj podjetja
 Obstajajo številni primeri sumov utaje davkov
 V nekaterih primerih so bile k plačam asistentov evroposlancev navedeni mesečni potni stroški, ki so izjemno variirali med seboj; v enem primeru so bili trikrat večji od mesečne plače asistenta
 Administracija parlamenta je predlagala obvezen pregled porabe stroškov evroposlancev, kar so ti zavrnili kot poseganje v njihovo svobodo ter svobodo najetih asistentov

Celotno poročilo Paula von Buitenena