Končni izid

Komu pravzaprav je uspelo, da se je vesoljna Slovenija namesto z Evropo ukvarjala z Golobičevim deležem v nizozemski Ultri? Je bila to SDS? Po rezultatih sodeč, verjetno, predvsem volilni rezultat SDS nakazuje nekaj dobička iz viharne diskusije o moralnem liku Gregorja Golobiča. Obstaja resen pomislek, da bo odslej naprej pri vsakih volitvah najpomembnejši Drago Kos s svojo komajda smiselno komisijo. Medij, ki dovoli Dragu Kosu, da se javno oglaša, preprosto ruši sistem! Tudi, če Draga Kosa ni potrebno takoj ukiniti, je vsak tak medij potrebno takoj definitivno zatolči! Zakaj vendar?
Po državnozborskih volitvah, ko je Kosova komisija objavila nekatere podatke, sem opazil, da je petintridesetletna odvetnica Kresalova premožnejša kot Andrej Bajuk, dotedanji finančni minister, ki je pred tem petintrideset let služboval v Argentini, ZDA in Evropi. Takoj se mi je prikazalo vprašanje, da je najbrž eden od teh dveh grozovito nesposoben, za gospodično pa njeno premoženje bolj malo dokazuje. Nadaljujem, če ima Gregor Golobič, dvanajst let drugi mož v državi takoj za Janezom Drnovškom, deset in desetkrat manj premoženja kot Jankovič, Boško Šrot, Bavčar, Kramar in najbrž še Metka Tekavčič, potem je edino, kar lahko storim, da podvomim o njegovih sposobnostih. Razen, če je sposobnost to, da je toliko let vzdržal pri Drnovšku. Kot vemo, je Drnovšek nekajkrat burno reagiral na tista početja svojih ministrov, ki so dišala po nepravilnostih. Kar dvakrat je šlo za stanovanjske kredite in službena stanovanja, kar je zelo spominjalo na sočasna dogajanja na Hrvaškem in drugje po nekdanji Jugoslaviji, kjer je bil desetletja glavni problem, kje bo minister dobil stanovanje in kakšno. Še takrat sem pomislil, da Drnovška skrbi lepi, pošteni videz v javnosti, ker ne morem si misliti, da ne bi vedel za ono drugo plat, namreč, da so Slovenci narod kroničnih tatov in lažnivcev, žal večina nima takih možnosti kot ministri in poslanci, da bi jim to kdaj pa kdaj brez nevarnosti bistveno koristilo.
Po mojem skromnem mnenju je Gregor Golobič izjemen pogajalec, nekoč sem ga imel priložnost opazovati pri tem početju. Vlada Boruta Pahorja vrvi od neverjetnih pogajalcev, tu naštejem: Golobič bi bil zanesljivo boljše od Samuela Žbogarja mučil Hrvate, glede na drugi najmočnejši volilni rezultat v koaliciji bi tudi bilo logično, da je Golobič zunanji minister. Golobič bi lahko takoj zamenjal Patricka Vlačiča, ki se sicer istočasno pogaja z Evropo, z Darsom in z slovensko javnostjo, kar je, bodimo odkriti, najbrž nemogoče. Zakaj ne bi Golobič nadomestil Zalarja, da bi ukanil sodnike ali Miklavčiča, da bi svojega hudiča spoznali tudi zdravniki? To je samo nekaj primerov. Škoda je torej Gregorja za visoko šolstvo, kjer se tako ali tako nič ne dogaja. Saj bi Gregor lahko zamenjal tudi samega predsednika vlade, morda bi celo kaj koristilo. Gregor Golobič se pravzaprav ne razlikuje prav veliko od Janeza Janše, oba sta izrazita pragmatika v državi, kjer je potrebno nenehno dokazovati, da si ti edini sposoben nekaj narediti. Ko pa kaj narediš, naroda ne zanima kvaliteta narejenega. Tako kot jih ne zanima Evropa.
Končni izplen volitev v evropski parlament: Trije bivši zunanji ministri, ena nekdanja dopisnica iz Evrope, nekdanji minister za informacije v času vojne, nekdanji šolski minister, ena dosedanja poslanka. Kadarkoli ima kdorkoli v Evropi kakršenkoli opravek s Slovenci si (po mojem skromnem mnenju!) vroče in goreče želi samo eno: da ne bi srečal nobenega nekdanjega slovenskega ministra za karkoli, še manj pa kakšnega nekdanjega slovenskega dopisnika ali poslanca. Nekoč sem se skušal pripraviti za primer, če bi slučajno kandidiral za evropskega poslanca. Nekje so mi dali sličice vseh evropskih poslancev z življenjepisi. Ko sem opazil, da so evropski poslanci v glavnem upokojeni učitelji in šolski ravnatelji, mi je postalo jasno bistvo evropske politike. Vsi pametni, razumni, sposobni, spretni ljudje v Evropi namreč obogatijo in potem ko imajo kapital, jim pač poslanska plača v evropskem parlamentu, četudi je za običajne ljudi prelepa in celo bajna, ne koristi dovolj. Pa tudi, če potem morebiti goljufajo in kradejo!
Slovenske stranke so čudaške, recimo, trčene, to že dolgo vemo, niso pa nas še prepričale, da so popolnoma nesposobne. Tokrat pa mi je prekipelo: če bi na volilne lističe dali izključno same menedžerje, vseeno ali zdajšnje ali nekdanje, seveda pa take, ki imajo najmanj nekaj deset ali celo sto milijonov evrov, bi bila udeležba na volitvah stoodstotna! Ker v ljudeh bi se prebudilo eno samo veliko upanje! Tako pa je priložnost zamujena.