Namesto spomina vzbujanje strasti

V soboto 6. junija je apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof Santos Abril y Castello, pri grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu vodil slovesno mašo v spomin na tamkaj pobite domobrance in druge po 2. svetovni vojni. Dvajseta po vrsti je bila. Prvič pa je nastopil na slovesnosti, ki je namenjena spominu pobitih domobrancev, kar je eno izmed najbolj občutljivih in tragičnih poglavij slovenske zgodovine, tuj diplomat, pa čeprav papeški odposlanec.

V pridigi je apostolski nuncij, nič kaj spravno, govoril, kako so se tisoči mladih fantov in mož, razoroženih vojakov in civilistov med »špalirjem nahujskanih in od krvi in alkohola pijanih rojakov, ob zmerjanju in ob udarcih s koli, pomikali proti breznu, kjer so jih čakali drugi, ki so jih s streli iz pušk enega za drugim pošiljali v smrt ... Pobijali so ujete in neoborožene vojake, druge ujetnike in tudi civiliste, žene in dekleta in celo otroke«. In ker zločinci še niso znani, je zatrdil, so se skušali ti zločini »prikriti in zanikati«. Seveda je tudi papeški nuncij, tako kot doslej vsi govorci, pa naj gre za cerkvene dostojanstvenike ali druge osebe, kot če bi denimo poslušali slovenskega kardinala dr. Franca Rodeta, pribil: »Gre za strašen zločin, ki so ga zmagovalci zakrivili nad premaganci, bratje nad brati, v imenu ideologije sovraštva, v imenu komunizma in razrednega boja. S tem zločinom so prekršili Božje zapovedi, človeške zakone in vse civilizacijske norme.« S sovražnim in militantnim govorom sta mu sledila poslanka SDS Eva Irgl in dr. Anton Drobnič, predsednik Nove slovenske zaveze, edine eksponentke medvojnega domobranskega gibanja.

Kdo je Santos Abril y Castello, ki mu danes mnogi očitajo, da je prestopil meje dobrega okusa in diplomatske prakse? 74-letni Španec je leta 1967 vstopil v vatikansko diplomatsko službo. Služboval je Pakistanu, Turčiji in v Vatikanu. Leta 1985 je bil posvečen v škofa in postal nuncij v Boliviji, nato pronuncij v treh državah: Kamerunu, Gabonu in Ekvatorialni Gvineji. Od leta 1996 do leta 2000 je bil nuncij v tedanji ZR Jugoslaviji, do prihoda v Slovenijo pa v Argentini. Od leta 2003 je nuncij v Sloveniji ter hkrati še v Bosni in Hercegovini in v Makedoniji. Ker je izkušen diplomat, se zdi, da je bil njegov govor Pod Krenom premišljena poteza in politično »pokritje« Vatikana, s svetovljanskim pridihom, za borbeni antikomunizem, ki ga zganja del slovenskega katoliškega klera in politične desnice.

Nič čudnega ni, da ga je na lepe manire v diplomaciji v oddaji Studio ob sedemnajstih na Radiu Slovenija opozoril predsednik države Danilo Türk, ko je ocenil »pridigo nuncija kot neprimerno za diplomatskega predstavnika Vatikana«. Predsednik je javno zavrnil takšen način delovanja tujega predstavnika države v Sloveniji, ki bi »moral biti bolj občutljiv do naše zgodovine. V njegovi pridigi je bila povedana neka pomembna resnica, vendar ne vsa resnica. In omejevanje teh razlag na ideološke vidike ni dobro. To je samo del zgodbe, če se že o tem govori, in rekel bi, da bi morali diplomatski predstavniki bolj paziti, kaj povedo na svojem delu. Jaz vem, da je nuncij imel pridigo, ampak tudi to je javni nastop in paziti bi moral, da se ne vmešava v notranje zadeve Slovenije.«

Dolgoletni diplomat in predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose dr. Jože Kunič se strinja z mnenjem o neprimernosti nuncijevega nastopa in dodaja, da »čeprav je Nj. E. nuncij imel govor kot pridigo pri sveti maši, je tudi tedaj nuncij in bi moral spoštovati diplomatska pravila oziroma uzance«. In Castello je sicer duhovnik, vendar diplomat. Ti pa v javnih nastopih izražajo stališča svoje vlade, jih utemeljujejo in tudi razlagajo. Gre za »javno diplomacijo«. V nobenem primeru pa diplomati v svojih javnih nastopih ne posegajo v notranje zadeve gostiteljice, javno ne svetujejo državi gostiteljici, kako naj ravna ob določenem vprašanju, kajti to povedo v zasebnih pogovorih, ko pa gre za resnejše zadeve, uporabijo diplomatska sredstva, kot sta ustna demarša in diplomatska nota, njuna vsebina pa je usklajena z diplomatovim ministrstvom za zunanje zadeve. Zanimivo je, da se je slovenska vlada ob takšnem nastopu tujega diplomata na slovenskih tleh zavila v molk. Od uradnega govorca na zunanjem ministrstvu, dr. Milana Balažica, smo zvedeli le, da je predsednik Türk postavil stvari na pravo mesto, pri njih pa za zdaj »še nimajo konkretnega odziva«, so se pa o njem začeli dogovarjati.

Nadaljevanje preberite v novi Mladini.