Evropa, neznana celina

Ko brskam po spominu, kaj vse sem kdajkoli slišal, videl ali prebral o Evropi, se mi zdi najbolj imeniten podatek, da ima v demokraciji in parlamentarnem sistemu kakšna politična stranka tudi nekaj milijonov članov, na primer štiri milijone članov. Številka se morda kakšnemu Nemcu ali Francozu ali Italijanu ne zdi kaj posebnega, meni, ko sem bil še Jugoslovan, se je pač zdela, ker si ni bilo mogoče predstavljati, da bi prvič, Jugoslavija imela parlamentarni sistem, še manj pa, da bi imela kakšno stranko s štirimi milijoni članov. Ker bi, najbrž ste uganili, ti člani stranke nujno morali biti različnih narodnosti. Zveza komunistov Jugoslavije pa je imela največ milijon članov, pa še ti so bili zagrizeno razdeljeni po republiških zvezah. Slovenija pa je pač bila takrat, tako kot dandanes, neprimerna, da bi premogla kakšno stranko z milijonskim članstvom. V osemdesetih letih sem v nemški reviji prebiral skrajno dolg intervju s socialdemokratskim aktivistom iz Porurja, tožil je, kako sam pokriva področje z dvesto tisoč člani, komaj, komaj jih poenoti ob kakšnem vprašanju, potem pa se mu dogodi, da se ostali štirje milijoni članov njegove stranke odločijo za nekaj drugačnega, nekaj manj revolucionarnega. Takrat še nisem slutil bridke resnice, da kadarkoli kdo skuša izpeljati kakšno revolucijo, se vedno prikaže kakšna Spomenka Hribar in vse skupaj pokvari. Ko danes poslušam Lojzeta Peterleta, ko razlaga o veliki skupni konzervativni skupini v evropskem parlamentu in o precej skromnejši socialdemokratski in še skromnejši liberalni skupini, se spomnim na prej omenjenega porurskega socialdemokratskega aktivista, ki je v »Spieglu« razlagal, kako naporno je vse leto krožiti od zborovanja do zborovanja s petsto ali tisoč prisotnimi in skupaj z desetinami lokalnih mislecev razlagati program stranke. Kako je še veliko huje, ko se sestaja z ožjimi lokalnimi vodstvi in si tam marsikdo lastno stranko in parlament predstavlja po svoje.

Nekoč so govorili, da je težko biti prerok, posebno še v domovini, ampak biti strankarski aktivist tudi ni najlažje. Tu se moram spomniti na podatek iz psihologije, da je statistično ugotovljeno, da pride super-inteligenten posameznik, se pravi, pravi genij, približno na stotisoč prebivalcev. Veste, za Slovenijo bi to zneslo kakih dvesto osebkov, ampak eni so že devetdesetletni v domovih upokojencev, drugi so šele začeli hoditi vsak v svoj vrtec, kdo ve ali je med njimi dovolj genijev prave starosti, da so napolnili vladne službe, strankarska vodstva in celo državni zbor. Kolikor se mi dozdeva, je volilno telo navajeno izbirati genije po lastnem okusu in izboru in se potem pogosto dogoditi, da izbranci ure in ure govorijo o genetsko spremenjeni koruzi, starši pa jih doma in učiteljice v šoli niso dovolj naučili o biologiji. Tudi če si genij, ni nujno, da se boš sam od sebe spoznal na gene in genetiko in ni celo to ni nujno, da se spoznaš na skrivnosti poljedelske proizvodnje. In njene konkurenčnosti. Z nostalgijo se spominjam prekmurskih hipijev, ki so mi tožili, kako s težavo posadijo travo iz amsterdamskih (afganistanskih) semen, potem pa jim domača konoplja, ki se kljub prizadevni policiji še vedno nekje skriva, oplodi in pokvari izbrane rastline in uniči pridelek! Mogoče se zdi komu za malo, da razmišljam o konoplji, ki pofuka drugo konopljo, ampak če bi slovenske stranke imele po štiri milijone članov, potem bi na vsako prišlo štiristo genijev in potem bi morda volivci državni zbor napolnili z misleci, ki bi se toliko razlikovali od Janeza Janše in Spomenke Hribar in Branka Grimsa in Luke Jurija, da bi vsaj tretjega programa televizije ne bi bilo potrebno nenehno ugašati! Še dobro, da v Bruslju bedijo nad nami in nad Hrvati, ki imajo sicer po statistični verjetnosti enkrat več genijev kot mi, ampak tudi majhno težavo, da še niso v Evropi, kjer bi jih nenehno razsvetljevali z novimi idejami.