Iranski Tiananmen
Protesti v Iranu se še vedno vrstijo, ocene smeri, kamor naj bi bi se dogodki razvili, pa so še vedno nejasne. Številni analitiki na zahodu govorijo o novi iranski “revoluciji”, številne civilnodružbene organizacije pa obsojajo nasilje iranskih oblasti nad demonstranti. Podporo iranskim demonstrantom je na posreden način pokazal tudi ameriški predsedniik Obama, ki je v svojem zadnjem nastopu, ko je predstavljal nov paket ekološke zakonodaje, dejal, da si bo Iran, če želi biti spoštovan v mednarodni skupnosti, najprej zaslužiti spoštovanje lastnih prebivalcev ter da je predvsem potrebno vladati “s pristankom ljudstva.” Tem kritikam se je pridružila tudi slovenska Liberalna akademija, ki je opozorila, da so bile predsedniške volitve v Iranu dne 12.6.2009 “tipičen primer izigravanja in izničenja demokracije.”
Pozabljivi in pristranski novinarji
Od 445 prijavljenih kandidatk in kandidatov jih je politično-verska vladajoča struktura k volitvam namreč pripustila le pet, samo moških, od teh pa so še pritisnili na na bivšega predsednika Khatamija, da se je kandidaturi odrekel. “S tem so izrazito omejili izražanje volje volivcev in kršili načela svoje lastne ustave. Mnogi so ob objavi rezultatov bili prepričani, da so bili volilni rezultati prirejeni v prid konzervativnega predsednika Ahmadinedžada. Ljudstvo se je odzvalo na buren, a očitno upravičen način, ki je žal hkrati edini, ki ga vladajoča diktatura razume. Liberalna akademija odločno obsoja izigravanje demokratične volje ljudstva in se pridružuje tistim, ki pozivajo iranske oblasti, da z vsako represijo takoj prenehajo, organizirajo poštene in v skladu z demokratičnimi standardi izvedene volitve…Še posebej pa obsojamo grobe napade pripadnikov represivnih mehanizmov na protestnike, kar je izraz slabosti in moralne sprevrženosti režima, prav tako pričakujemo, da bo takšno represivno ravnanje obsodila slovenska vlada,” opozarja Liberalna akademija.
V nasprotju z ocenami številnih evropskih in ameriških analitikov, ki v dogajanju v Iranu vidijo demokratičen prevrat, pa nekateri ameriški analitiki opazarjajo na previdnost. “Revolucije propadejo, če se nihče ne pridruži začetnikom, kar pomeni, da se tisti, ki začnejo z demonstracijami, znajdejo v družbeni izolaciji. Če se demonstracije ne razširijo v druga mesta, potem demonstrantje obupajo ali pa režim pripelje varnostne sile, lojalne režimu ter jih zatre s silo, če je potrebno.To se je zgodilo na trgu Tiananmen na Kitajskem, študentom, ki so začeli z demonstracijami, se niso pridružili še drugi. Vojaki, ki so bili lojalni do režima in sovražno nastrojeni do študentov, so bili poslani na prizorišče, kjer so zlomili odpor študentov. In to se je zgodilo v Iranu prejšnji teden. Globalni mediji, ki so se obsesivno skoncentrirali na začetnike protestov, pristaše nasprotnikov iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada – niso opazili, da demonstracije večinoma sestavljajo vedno isti ljudje. Kljub neprestanemu poročanju o demonstracijah, so novinarji spregledali, da se upor ne širi v druge razrede in na druga območja države. Ob neprestanem intervjuvanju angleško govorečih demonstrantov so pozabili opaziti, koliko jih govori angleško in ima pametne telefone. Mediji niso opazili znakov konca revolucije,” opozarja ameriški analitični center za “strateška predvidevanja” - Stratfor.
Majhen del družbe
Da bi bolje razumeli, kaj se sploh dogaja je najprej potrebno poznati tudi nekaj številk. Stratfor jih suhoparno navaja. Teheran sam ima 8 milijonov prebivalstva, skupaj s predmestji pa 13 milijonov. Iran ima več kot sedemdeset milijonov prebivalstva. Še šest mest ima med 1 in 2,4 milijona prebivalcev. Okoli 15,5 milijona ljudi živi v mestih, ki so večja od 1 milijona. Ob tem ima Iran še 80 mest z več kot 100 000 prebivalcev. Te podatke je potrebno primerjati tudi z nam bližjimi “revolucijami” – ob zlomu Miloševićeve vladavine leta 2000, ko je državna volilna komisija razglasila, da je Vojislavu Koštunici zmanjkalo samo 1 % glasov do zmage nad Miloševićem v prvem krogu predsedniških volitev, se je na beograjskih ulicah zbralo okoli 500 000 ljudi. Če bi podobni kriteriji veljali v Iranu, bi to pomenilo, da bi se na ulicah Teherana moralo zbrati najmanj tri ali štiri milijone ljudi. Ob tem pa je potrebno upoštevati še dejstvo, da naj bi Ahmadinedžad zmagal z dvotretjinsko večino in ne zgolj z neko malenkostno razliko. Stratfor ocenjuje, da so nepravilnosti zagotovo bile, toda tudi te nepravilnosti ne bi mogle vplivati na spremembo volilnih rezultatov. Demonstranti so seveda s svojimi zahtevami že doslej storili veliko in spremenili predvsem odnos zahodnih držav do iranske družbe, toda ne glede na dolgotrajnost demonstracij protestniki na ulicah Teherana še zmeraj predstavljajo premajhen delež prebivalstva, da bi bilo res mogoče izvesti pravo “revolucijo.”