Nixonova predsedniška knjižnica objavila nove dokumente

Predsedniška knjižnica Richarda Nixona v kalifornijski Yorbi Lindi in nacionalni arhivi v College Parku v Marylandu, ki upravljajo s knjižnico, so v torek objavili okoli 30.000 strani doslej tajne dokumentacije iz časa predsednika Nixona in 150 ur posnetkov iz Bele hiše za januar in februar leta 1973.

Materiali razkrivajo nove podrobnosti sicer dobro znane zgodovine zlorabe predsedniških pooblastil, kar je na koncu avgusta leta 1974 pripeljalo do Nixonovega odstopa s položaja predsednika ZDA in dogovora z naslednikom Geraldom Fordom o podelitvi imunitete. Nixon je odstopil, ker bi ga drugače odstavil kongres in verjetno ne bi dobil imunitete zaradi naročila vloma v sedež Demokratske stranke v kompleksu Watergate v Washingtonu.

Na novo objavljeni dokumenti in posnetki opisujejo poskuse Nixonovih sodelavcev, da bi preprečili večjo škodo za šefa, zadevajo pa tudi mednarodne teme, kot je dogovor o prekinitvi ognja s Severnim Vietnamom in hladno vojno, pa tudi različne domače teme. Skozi vse pa se vleče zgodba o škandalu Watergate. Nixonov svetovalec Ken Cole je na primer sestavil opomnik za napade na posebnega tožilca Archibalda Coxa, ki so ga skušali članom kongresa predstaviti kot izsiljevalca s politično motivacijo.

Nixon je na koncu oktobra 1973 Coxa odpustil, obenem pa tudi pravosodnega ministra Elliota Richardsona in namestnika Williama Ruckelshausa, ki nista hotela odstopiti. To epizodo škandala Watergate so kasneje poimenovali "masaker sobotne noči". Glede na objavljene prepise dokumentov se je s to potezo strinjal tudi tedanji guverner Kalifornije Ronald Reagan. Nixonu to ni pomagalo, kvečjemu nasprotno. Isto taktiko napadov na posebnega tožilca Kena Starra je kasneje poskusil demokratski predsednik Bill Clinton, vendar v preiskavi zaradi laganja o izvenzakonskem razmerju s pripravnico.

Nixon je bil za republikanca dokaj liberalen, še posebej v primerjavi z današnjimi republikanci glede vprašanj okolja in pravic žensk, obenem pa zelo paranoičen. Zaradi tega je snemal vse pogovore v Ovalni pisarni, kar ga je na koncu stalo položaja, ker je objavo trakov na koncu zahtevalo celo ameriško vrhovno sodišče. Januarja 1973 je vrhovno sodišče sprejelo odločitev o uzakonitvi pravice do splava in Nixon je imel mešane občutke. Menil je, da je splav potreben v določenih primerih, na primer če gre za "mešanje črne in bele rase", pa tudi v primeru posilstva.

Objavljeni posnetki kažejo, da je Nixon pričakoval, da bo podpis Pariške mirovne pogodbe upravičil njegovo politiko bombardiranja Severnega Vietnama in se je veselil zadrege kongresnikov, ki so mu nasprotovali. Kažejo tudi, da je želel, da bi se s pogodbo strinjal tudi predsednik Južnega Vietnama Nguyen Van Thieu, če ne mu bo "odrezal glavo". Pogodba sicer ni pomagala, saj je komunistični sever po umiku Američanov leta 1975 zavzel Saigon in združil državo.

Na domačem področju dokumenti kažejo, da je Nixon leta 1972 ukazal "uničiti" demokratskega podpredsedniškega kandidata Thomasa Eagletona iz Missourija, potem ko se je izvedelo, da se je zdravil z elektrošoki. To razkritje je pokopalo kampanjo demokrata Georgea McGoverna. Nixon je tudi ukazal nadzor nad družino Kennedy v Massachusettsu, z evangeličanskim voditeljem Billyjem Grahamom pa sta skupaj kritizirala trmoglavost Judov v ZDA, ki so nasprotovali Grahamovim pobudam. Nixon je dejal, da je v ZDA veliko antisemitizma.

Med objavljenimi dokumenti je tudi pogovor državnega sekretarja Henryja Kissingerja z iranskim diktatorjem šahom Rezo Pahlavijem julija 1973. Kissinger ga je prosil za pomoč pri oboroževanju Pakistana, ker ZDA same tega niso mogle storiti zaradi nasprotovanja doma in zaradi jeze Indije. "Naši intelektualci imajo ljubezensko razmerje z Indijo. Naša politika je vzpodbuditi Kitajsko, da oborožuje Pakistan in mislim, da to dobro počnejo," je šahu dejal Kissinger.(STA, bl)