Kredibilnost

Ko je Igor Bavčar pred mnogimi leti nekega močno deževnega dne reševal Janeza Janšo iz zapora, se je kljub dežju zbralo pod odprtimi dežniki veliko več ljudi kot na letošnjem osemnajstem rojstnem dnevu države. Niti Bavčarja, niti Janše letos ni bilo na prireditvi, oba pa sta še vedno glavna igralca na televizijskih ekranih. Domača televizija nenehno poskuša z domačimi politiki. Z evropskimi ne ve kaj početi. S čim se ukvarjajo slovenski politiki, je težko reči. Vsak dan mi povejo, da nekatere stvari niso v redu. Ampak, kaj nam naj to pomaga? S Slovenijo se ukvarjata Ivo Sanader in Karl Bildt. Ivo Sanader povezuje stanje v Sloveniji s stanjem v Evropi in meni, da pomeni slovenski pritisk na Hrvaško konec Evrope. Ta povezava Slovenije z Evropo je zanimiva, ker pač Evropo ocenjuje po Sloveniji. Če je Slovenija stara osemnajst let, koliko je potem Evropa? Pet let? Ne. Ivo Sanader se sklicuje na Evropo iz petdesetih let, na skupnost za jeklo in premog, na sporazum, ki naj prepreči svetovne vojne in strahote povezane z njimi. Evropa naj bi bila po Sanaderjev mnenju stara skoraj šestdeset let in ta mlada upokojenka Evropa naj bi bila danes žrtev prava in nasilne osemnajstletnice Slovenije! Ker tako kot je Hrvaška talec Slovenije, tako je tudi Evropa talec te iste Slovenije! Hrvaška ne more v Evropo, Evropa pa se ne more širiti! Švedski zunanji minister Karl Bildt pa trdi, da bo Hrvaška sicer ostala izven Evrope, (pri tem ji devetsto kilometrov obale ne bo nič pomagalo), ampak Slovenija bo pa izgubila kredibilnost. Kredibilnost pa je tista valuta, ki v Evropi kaj velja. Kaj brez kredibilnosti država preprosto ponikne? Ne vemo, še manj vemo ali s kredibilnostjo država članica evropske unije dobi neoviran dostop na odprto morje. Švedski zunanji minister se tolaži s kredibilnostjo, meni, da kredibilnost v tej Evropi igra nekakšno vlogo, meni, da kredibilnost Evropo drži pokonci. Naj predsedujejo Evropi Slovenci, Čehi ali Švedi, vedno najdejo kakšnega prepoznavnega politika, da nastopa na televiziji in skuša prepričati Evropejce, da je Evropa tu, zdaj, da je kredibilna in da se je potrebno udeleževati volitev v evropski parlament. Tu pa se vloga Evrope nekako upeha. Gledalec lahko zamenja nekaj deset svetovnih kanalov, pa Evrope nikjer ne najde. Res bom nazadnje pomislil, da ni velike razlike med Slovenijo in Evropo, Slovenija izdeluje prijetne, vendar nič kaj pretresljive proslave in odstavlja nadzornike in član uprav, Evropa pa še ob novi gripi ne prispeva dovolj obolelih, kaj šele preminulih! Evropi po vsem tem manjka samo še, da Maribor postane kulturna prestolnica Evrope, Ljubljana pa prestolnica knjige.
Evropa bi se lahko sporazumevala s filmi, televizijo, gledališčem, celo knjigami. Lahko bi se sporazumevala celo s turizmom. Najlepše bi bilo, da bi Evropejci lahko odhajali delat v druge države te iste Evrope in se tako česa praktičnega naučili o sosednjih civilizacijah, najlepše bi bilo, da bi bila Evropa ena sama zvezna država. Vendar točno to ni. Švedski zunanji minister je opazil, da je evropski konglomerat nasedel na namišljeni črti v Piranskem zalivu. To ga je zbegalo in ker bo Švedska predsedovala Evropi, mu ne preostane drugega, kot da vprašanje, ki jemlje kredibilnost tako Evropi kot Sloveniji, preloži na čas, ko Švedska Evropi ne bo več predsedovala. Vprašanje dostopa Slovenije na odprto morje nikakor ni dvostransko vprašanje dveh poljubnih držav. Dokler Slovenija ni bila evropska članica, tako ali tako ni imela vzvoda, da bi to vprašanje načenjala. Pač ni bila dovolj kredibilna. Če Slovenija tudi danes ni kredibilna, potem tudi Evropa ni ravno kredibilna. Demonstracije v Iranu so pokazale, da tako Evropa, kot ZDA, Kitajska ali katera druga država pravzaprav ne morejo prav ničesar, če v kakšni državi zaradi volilnega rezultata pobijajo demonstrante. Morda končno lahko verjamemo Ivu Sanaderju in Karlu Bildtu, da je naš planet bolj kot od segrevanja ogrožen od splošnega pomanjkanja kredibilnosti.