O domoljubju in speči pošasti

O domoljubju ali patriotizmu se na Slovenskem rado govori. Zato ni nič čudnega, če je domoljubje pojem, ki je v javnem prostoru prežet z različnimi konotacijami, vrednostno pa se o njem opredeljujejo literati, profesorji in veteranske organizacije. Najglasnejši recepti za več domoljubja pa navadno prihajajo iz zatohlih domačijskih kuhinj slovenske politične desnice. Glavni govorec, ki celo prekaša pogosto ekstremističnega skrbnika za slovenske nacionalne interese in prvaka SNS Zmaga Jelinčiča, pa je poslanec SDS Branko Grims. V včasih kar sluzasti retoriki o ljubezni do doma, domovine in države, ki ima v odnosu do tujcev, predvsem pa do izbrisanih, že sovražne konture, se takšno domoljubje lahko sčasoma spremeni v nestrpnost, rasizem. V zgodovinskem kontekstu je bilo vir fašizma in neonacizma. Če poslušamo aktualne slovenske »domoljube«, se ni mogoče izogniti zgodovinskemu spominu na besede Benita Mussolinija »Tutto nello Stato, niente al di fuori dello Stato, nulla contro lo Stato«, kar v prevodu pomeni »Vse znotraj države, ničesar zunaj nje, nič proti državi«.

Zaradi slabih zgodovinskih izkušenj je poseganje v plasti človeških pripadnosti, tudi če je dobronamerno, tvegano in v Evropi tudi sumljivo početje. Dve skrajnostni ideologiji in politični praksi sta na njenih tleh - mislimo na eni strani fašistično in na drugi sovjetski boljševizem, ki je pridigal, da so »delavci brez domovine« - zapustili katastrofalno dediščino. In največkrat zaradi zapovedane državne ljubezni do domovine! Zato so pomembne razlike, ne le v odtenkih, o domoljubju, ampak tudi kdo o njem govori. Za dr. Leva Krefta je »domoljubje tam, kjer si doma in so ljudje, s katerimi živiš. Sam ga razumem mnogo bolj intimno in osebno, ne pa na državni ravni. Državni patriotizem je navadno v službi politične manipulacije. Sam tiste vrste skupinske pripadnosti, kjer bi delil svoje domoljubje z drugimi v institucionalni, državni, šolski itd. popularizirani skupnosti, ne jemljem kot posebno kvaliteto življenja«. Da je domoljubje ali patriotizem nekaj primarnega, vanj pa se država ne bi smela vtikati, sodi tudi dr. Aleš Debeljak, ki je v knjigi Evropa brez Evropejcev, v poglavju o kozmopolitizmu, poudaril, da je »patriotizem s tega vidika nujno treba ločiti od nacionalne države. Treba ga je skrčiti nazaj na njegovo izvorno področje, na pokrajino in njene ljudi, s katerimi smo imeli in imamo resnične, ne le namišljene stike. Kako lahko to storimo? Danilo Kiš nam svetuje, da prisluhnemo kronikam lokalnih dogodkov in življenjepisom ljudi, ki so ali še vedno živijo v določeni pokrajini. Lokalna zgodovina je namreč vedno že del svetovne zgodovine. Smiselno je slaviti razlike med nami, vendar ne kot nekaj naključnega ali nepomembnega, temveč kot različne načine gledanja na svet. To bi nam nemara dalo priložnost za razmislek o absolutnih vrednotah, s tem pa spoznanje, kaj sploh je to, kar si delimo z drugimi«.

Toda v Sloveniji lahko zaznamo v politični retoriki zlasti desnice in različnih društev neonacionalistične provenience domoljubje, za katerim se skriva njegov siamski dvojček - nacionalizem, ki je izključujoč do drugosti in drugačnosti. V tem negativnem pomenu počasi vse bolj odvzema ostrino vulgarnemu nacionalizmu, besedo domoljubje pa, ta žlahtni pojem človeške pripadnosti, izničuje. Hkrati z besedo domoljubje prekriva vso svojo nevarno navlako. Gre za pojav, ki nosi v sebi nekaj nevarnega, saj še bolj kot nacionalizem, do katerega imamo v Evropi diskurzivno in zgodovinsko distanco, zadeva čustva primarnih pripadnosti. Izziva namreč nevaren refleks »krvi in zemlje«. Takšno domoljubje je še bolj problematično, če ga zaukaže država, saj so po Kreftu takrat »za domoljube tisti, ki niso domoljubni, vedno sporni«.
Kakšna količina domoljubja, da ne ogroža drugih, je najustreznejša za stabilnost in napredek, ni mogoče izmeriti. Predsednik države Danilo Türk je v lanskem oktobru na vojaški vaji na Počku denimo dejal, da »želimo biti varni in spoštovani, zato moramo imeti domoljubje in vojsko, ki nam to domoljubje zagotavlja«. Toda njegov pogled na domoljubje ni zožen na vsebino citirane izjave, ampak domoljubje vsebuje tudi sestavine, kot so demokratično odločanje, ohranjanje demokratične tradicije, razvijanje novih oblik demokracije, preprečevanje korupcije in splošna skrb za krepitev kakovosti v naši družbi. »Vse to so sestavine domoljubja in patriotske vzgoje,« je dejal Türk.

Prejšnji ponedeljek pa je bilo domoljubje celo osrednja tema v predsedniškem dvoru. Vabilu na pogovor so se odzvali vidni predstavniki javnega in kulturnega življenja in veteranskih organizacij. Po mnenju predsednika Türka na posvetu je domoljubje najmočnejše, ko so ogroženi interesi naroda ali pa narod kot celota - zgodovina pa je polna takšnih obdobij. »Sedaj živimo v bolj ugodnih razmerah, toda pomen domoljubja kot vrednote ni zmanjšan, odprto pa je vprašanje njegove politične artikulacije,« kar pomeni, da je potreben premislek o našem odnosu do suverenosti slovenske države in do države nasploh. »Zavedati se moramo, da smo del Evropske unije in da v tej skupnosti ni samo enega demosa, še manj pa samo enega etnosa.« To po njegovem zahteva izostritev odnosa do suverenosti in usklajen odnos med ljubeznijo do svojega naroda s spoštovanjem drugih narodov. Dr. France Bučar se je uprl tezam, da je domoljubje stvar preteklosti, »češ da je današnji človek kozmopolitski in racionalno usmerjen«. Družbeni procesi gredo res v smeri individualizacije, vendar so po njegovem ti procesi pozitivni, le dokler omogočajo posamezniku, da je del lastnega okolja. Z ljudmi, ki so do kraja emancipirani in ne priznavajo nobene absolutne resnice, ni mogoče ustvariti kakršnekoli družbene integracije, ker je za »takšno miselnost, tudi nacionalnost oz. narodnost, ovira«. Po Bučarju ni res, da je domoljubje skregano z racionalnostjo in da se je treba zaradi kozmopolitstva in Evrope odreči lastnemu narodu. »Ravno obratno je res,« pravi Bučar in opozarja, da če hočeš biti Evropejec, moraš biti najprej Slovenec ali Nemec itn. »Če izgubiš svojo nacionalnost, izgubiš svojo evropskost« in zanikanje domoljubja in narodnosti je neracionalno dejanje.

Več preberite v Mladini.