Demokracija kot planetarna grožnja

Volitve, ta najvišja in najimenitnejša oblika demokracije, včasih povzročijo dodatne težave. Kadar z njimi ni kaj v redu, recimo, da je prišlo do goljufij, so potrebni silni napori, da bi se kaj spremenilo, pa še običajno niti demonstracije ne morejo spremeniti neprijetnega rezultata. Jasno, da sem pomislil na Iran, kar verjetno se zdi, da je bil rezultat spremenjen, ampak v tem primeru nič več ne pomaga, Musavi in drugi protikandidati bi morali imeti že prej dovolj lastnih strankarskih članov v vsaki volilni komisiji. Nekoliko težko izvedljivo, ko so kandidati že tako ali tako precejeni skozi sito verskih voditeljev. Morda je danes svetovna situacija še vedno prav bedno odvisna od dejstva, da je bil Bushev brat guverner v Kaliforniji in je imel priložnost izvesti resnično cenen trik z vrstnim redom kandidatov na lističih. V Ukrajini so demonstracije pripeljale do ponovljenih volitev, pa ni bilo kaj posebne koristi od tega. Tudi v Srbiji so demonstracije pripeljale do ponovitev predsedniških volitev in do zamenjave usodnega Slobodana. Vendar vseeno lahko rečemo, da so volitve katastrofa, ki se je ne da spremeniti na ulicah. Če se spomnimo zadnjih hrvaških volitev, ki so vedno čudaško odvisne od glasov iz Bosne in Hercegovine, se lahko vprašamo, ali ni odhod Iva Sanaderja samo popravek hrvaške volilne folklore. Ivo Sanader je močan zgodovinski lik, in kot jasen desničar je bil televizijska zvezda tudi v naši domači slovenski televizijski galaksiji. Politik, ki se ne more zmeniti niti z zmerno nesamostojno in nič kaj samozavestno Slovenijo, pa z Evropo, ki ji zdaj zgodovina, zdaj zemljepis povzročata nepopisne težave, (če niti ne omenim krize, Skandinavcev in Afganistancev), bi moral vsaj gospodarstvo pripeljati v svetovno uspešnico. Če bi seveda hotel postati del vedno bolj naporne Evrope, ki pa se, kot vse kaže, članicam bogato obrestuje. Če neka politika ne more prepričljivo zmagati na volitvah, to samo dokazuje, da širokim množicam ne zna razložiti prednosti svojih idej. Navadno se primeri, ko stranke na oblasti oziroma vlada izkoriščajo vpliv na medije. To vključuje tudi primere, ko se stranke ne potrudijo, da bi medije iztrgale iz najakutnejših oblik podrejenosti. Če verjamemo v demokracijo, potem verjamemo v kolikor toliko svobodne medije in verjamemo, da ne bo potrebno takoj po volitvah oditi na ulice demonstrirat in čakat, da revolucionarni odredi in policaji pridelajo dovolj mučenikov! Tu ugotavljam, da razen (neuspešnih) študentskih demonstracij okoli leta 1968 proti Titu in demonstracij, ki so odnesle Miloševića, balkanske države kažejo precej demokratske stabilnosti. Celo odstavljanje Iva Sanaderja znotraj HDZ-ja ni vznemirila ne stranke, ne prebivalstva, dogodila se je elegantno in nenadoma se na televizijskih ekranih prikažejo precej redko videni hrvaški opozicijski voditelji in nenadoma ugotavljajo, da Ivo Sanader sploh ni bil nujno potreben. Hrvaška je torej le prišla do nekakšne spremembe, v Iranu in Sloveniji pa so spremembe bistveno manj verjetne! Res nikoli nisem mislil, da je Janez Janša takšen kot Ahmadinedžad, zato tudi ne mislim, da je Borut Pahor takšen kot Ahmadinedžad, ne morem se pa znebiti občutka, da slovensko ljudstvo preprosto premalo bere časopise, televizije pa se tako ali tako ne splača gledati, in zato hrepeni po izrazito ideoloških, natančneje: versko relevantnih voditeljih. Kakorkoli tehtam dejstva, je Janez Janša prišel na oblast, ko je slovenski narod utonil v proti komunistično in celo proti liberalno navdušenje! Na zadnjih volitvah ga je nadomestil Borut Pahor, ki je zanj ta isti narod nenadoma precej slepo verjel, da je nosilec starinskih socialističnih vrednot! O tem, kakšen je eden ali drugi v resnici, se niso kaj preveč spraševali niti mediji, kako bi se o tem spraševali še upokojenci v kavarnah in gospodinje pri frizerju. Predsednik vlade Borut Pahor v enem letu ne uspeva spremeniti niti RTV-ja ali pa še več, ne zdi se mu vredno popraviti edinih mehanizmov, ki jih je prejšnji vladi uspelo prepričljivo uveljaviti. Člani nadzornega sveta RTV odstopajo, ker je televizija denar, namenjen za razvoj, porabljala za igrane serije. Kaj pa naj dela televizija drugega, kot da snema igrane serije? Seveda, menim jaz, da mora snemati takšne, da bodo tudi kaj prinašale. Če Borut Pahor prepušča spremembo televizije kulturni ministrici Majdi Širca in s tem tudi svoji koalicijski stranki Zares in njenemu predsedniku Golobiču, je pač jasno, da verjame v zamenjavo zgolj tega ali onega predsednika sveta ali direktorja. Lepo je verjeti v učinkovitost kadrovskih sprememb. Ampak tudi volitve niso nič drugega kot sorazmerno mirne kadrovske spremembe. Tako kot je Janša imel srečo, ima danes in zdaj tudi Pahor precejšnjo srečo: ljudstvo ni demonstriralo proti njunima televizijama in očitno tudi ne bo. Ostanejo nam samo še modrovanja Miše Molk in čakanje na volitve.