Izzvana vojna

V ZDA je izšla nova knjiga, ki na osnovi številnih dokumentov kaže na precej drugačno sliko vojaške intervencije proti ZRJ leta 1999. David N. Gibbs namreč v svoji knjigi “First do not Harm” s podnaslovom “Humanitarna intervencija in uničenje Jugoslavije” postavlja pod vprašaj trditve o moralniih in humanitarnih vrednostih bombardiranja ZRJ. Gibbs je sicer profesor političnih ved in zgodovine na Univerzi v Arizoni, do svojih spoznanj pa je prišel na podlagi izjav prič tožilstva na sojenju Slobodanu Miloševiću na Haškem Tribunalu (ICTY) kot tudi na osnovi razprav v parlamentih Francije, Velike Britanije in Nizozemske ter memoarskega gradiva ljudi ki so bili vključeni v reševanje konfliktov na Balkanu. "Iz parlamentarne razprave v britanskem parlamentu je tako na primer razvidno, da so bila pogajanja v Rambouilletu s posebnim ameriškim ‘vojnim aneksom’ s katerim se je zahteval neobstoječi vstop mirovnih sil na celotno ozemlje tedaje ZRJ ‘preluknjana’ tako da je bila vojna neizbežna,” opozarja Gibbs.
Gibbs kot “mit številka ena” navaja trditev, da je NATO začel kampanjo bombardiranja šele tedaj, ko so bili vsi napori, da bi se z diplomatskimi sredstvi našlo rešitev za Kosovo že izčrpani ter da je do vojne prišlo zato, ker je “Milošević vztrajno zavračal diplomatsko rešitev.” Gibbs trdi, da je danes že dokazano, da je bil Milošević odprt za diplomatsko rešitev. Oktobra leta 1998 je Milošević podpisal vrsto mednarodnih sporazumov, ki so zagotavljali premirje in umik večine srbskih sil s Kosova. Srbske oblasti so na Kosovu prav tako dovolile razporeditev verifikacijske misije OVSE. Toda kljub temu so se boji med srbskimi in albanskimi silami intenzivirali ob koncu leta 1998. V tistem času je veljalo prepričanje, da so za propad sporazuma krivi Srbi, toda po Gibbsovih ocenah je danes znano, da so sporazum dejansko izigrali vodje upornikov kosovskih Albancev. Gibbs svoje sklepe temelji na tudi iz dokumentov procesa proti Miloševiću. General Klaus Neumann, nemški oficir, ki je odigral pomembno diplomatsko vlogo v tem času in ki je sodeloval tudi v vojni leta 1999 je kot ključni človek tožilstva na sojenju Miloševiću dejal naslednje: “Jugoslovanske oblasti so spoštovale sporazum s Holbrookom. Mislim da je res potrebno, da se jim za to izreče priznanje. Ni bilo lahko umakniti 6000 pripadnikov policije v samo štiriindvajsetih urah, toda v tem so uspeli.” Naumanova stališča podpira tudi neodvisna mednarodna komisija za Kosovo , ki je leta 2000 zapisala, da je Srbija spoštovala sporazum in umaknila enote.
Za propad sporazuma pa so po Gibbsovi oceni poskrbeli pripadniki Osvobodilne vojske Kosova (OVK) “Srbsko vzdržanost so izkoristili kot priložnost za novo ofenzivo. To dokazuje tudi intervju generala Neumanna za BBC, skupaj s tajnimi zapisi s sestanka zveze NATO.” Kljub temu, da je Milošević pristajal na pravzaprav vse pogoje zveze NATO so nato pogajanja v Rambouilletu propadla. O motivih najbolje pričajo izjave Johna Gilberta, nekdanjega britanskega obrambnega ministra, ki je v tem času podpiral vojno proti ZRJ. Ko je opisoval motive pogajalcev v Rambouilletu je dejal naslednje: “Prišli smo do točke, ko so posamezniki verjeli, da se nekaj (proti Srbiji) mora storiti, tako da so preprosto izzivali spopade.” Kar se tiče mirovnih pogojev v Rambuilletu Gilbert trdi, da jih “Milošević nikakor ni mogel sprejeti” ter da so bili “napisani s tem ciljem.” Knjiga vsekakor prikazuje precej drugačno sliko od poenostavljene črno-bele, ki je v svetu in tudi v Sloveniji doslej prevladovala ob opisovanju polpretekle zgodovine vojaških spopadov v zvezi s Kosovom.