Juan, sveta vladar?

Se svet približuje trenutku, ko bo svetovno gospodarsko krizo potrebno stabilizirati z novimi rezervnimi svetovnimi valutami? Zahteve Kitajske, Rusije in še nekaterih drugih držav o tem, da bi bilo potrebno novo valuto oblikovati v okviru IMF-a tudi na vrhu G-8, niso bile sprejete. Toda nekateri strokovnjaki že napovedujejo, da bi Kitajska lahko “ravnala enostransko”, kar naj bi dokazovalo, da Kitajska temu vprašanju daje zelo velik pomen. "Prepričani smo, da bomo videli akcijo na tej fronti hitro in nepričakovano,” ocenjujejo analitiki, ki se ukvarjajo s cenami zlata in predvidevajo, da naj bi tudi zato cena zlata v prihodnje še rasla. Kitajska naj bi tako tujim bankam že v kratkem omogočila pridobitev ugodnih kretitov – v juanih. To je že mogoče v  v Hongkongu, kmalu pa naj bi prišlo do spremembe globalne politike. Istočasno je kitajska narodna banka s številnimi državami, predvsem v Latinski Ameriki že “zamenjala” večje količine nacionalnih valut in s tem omogočila svojim gospodarstvom, da kupujejo blago brez posredovanja dolarja. Po teh načrtih naj bi juan postal svetovna valuta do leta 2010. Toda še bolj zanimive so analize, ki trdijo, da je Kitajska že pričela z “diverzifikacijo” in opuščanjem dolarja kot rezerven valute, a to počne potihoma, saj bi sicer sama škodila velikanskim investicijam v višini skoraj dveh trilijonov dolarjev, ki jih ima v ameriškem gospodarstvu. Prav zato Kitajska že kupuje velika podjetja in območja z železovo rudo, bakrom, nikljem in drugimi naravnimi bogastvi.

Da se o vsem tem zelo živahno razpravlja, je dokazal tudi ruski predsednik Medvedjev, ki je na konferenci ob vrhu G-8 storil še eno ”propagandno” potezo, s katero je v središče pozornosti svetovnih komentatorjev znova postavil vprašanje “nove regionalne rezervne valute”, ki naj bi v prihodnosti nadomestila ameriški dolar. ”Lahko vas razveselim, v žepu imam novo nadnacionalno vlauto , ki sem jo dobil kot darilo. Lahko jo potipate,” je dejal Medvedev in iz žepa potegnil “evrodolar”, ki mu ga je izročil Silvio Berlusconi. Oblikovali so ga v Italiji, skovali pa v kraljevi kovnici denarja v Belgiji.

Urednik Financial Timesa Paul Murphy kljub temu opozarja na nerealnost hitre menjave svetovne valute. “Čeprav je Rusija ekonomsko stabilnejša, ostaja nestabilno gospodarstvo. Dokaz za to je škoda, ki so jo utrpeli oligarhi ob nedavnih padcih na trgih.” Tudi Kitajska je v težavnem položaju. “Ne glede na to, kakšne so njene geopolitične težnje, ostaja dejstvo, da velika večina bogastva države temelji na vložkih v ameriških dolarjih. Ko si prizadeva za zmanjšanje pomena dolarja, zmanjšuje vrednost lastnega premoženja. Državne rezerve pa so tako velike, da bo diverzifikacija nacionalnega bogastva zagotovo trajala še nekaj let,” napoveduje Paul Murphy.

Kolumnist Južnoafriškega Buisnessdaya Tim Cohen pa kljub temu opozarja, da se spremembam ne bo mogoče izogniti in ob tem opisuje nedavno srečanje voditeljev BRIC-a (Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske) v Jekaterinburgu, hitro razvijajočem se ruskem mestu, ki leži “na kitajski strani Urala”. Ko je nedavno ameriški zakladnik Tim Geithner kitajskim študentom med predavanjem na Kitajskem dejal, da so investicije Pekinga v ameriške obveznice absolutno varne, so se študentje pričeli smejati. Res se lahko smejijo. Težko si je predstavljati, da bi katerakoli vlada preživela potem, ko bi izgubila tako veliko (dva trilijona) v finanačnih instrumentih druge države. Kolumnist ob tem navaja oceno RBC Capital Markets, ki je poskusila ugotoviti, ali bi bilo za države BRIC-a dolgoročno res bolje če bi si poiskale neko novo rezervno valuto namesto dolarja. “Dolgoročno, v času nekaj desetletij obstajajo precejšnje koristi ob diverzifikaciji rezerv, saj se s tem zmanjšujejo tvegaja in povečuje možnost vračil,” ocenjujejo finančni analitiki, toda hkrati poudarjajo, da “hiter odmik od dolarja ni v interesu nikogar, še najmanj pa novih trgov, ki so v veliki meri odvisni od trgovine z ZDA in integracijo z globalnimi finančnimi trgi, tesno vezanimi na ameriški dolar”. Kljub temu južnoafriški kolumnist meni, da bi tudi Južna Afrika morala podpirati “valuto razvijajočih se tržišč”. Tudi to jeznak, da se je finančni sistem že pričel spreminjati v smer bolj “multipolarne” svetovne finančne ureditve, čeprav bodo te spremembe veliko bolj počasne in neopazne, kot se je zdelo še nedavno.