Biti desničar

Ni tako zelo težko postati desničar. Razmišljanje je potrebno osredotočiti na dividende. Lahko se zmanjšajo. Lahko jih sploh ni. Lahko jih nekaj let sploh ni. Vse samo za to, da bi se delavci počutili varno! Vse samo zaradi države, ki bi rada urejala okolje! Vendar to ne pomeni, da o dividendah ne moremo razmišljati. Časopis, ki nenehno čustveno razpravlja o višini dividend, je pa seveda desničarski časopis. In berejo ga desničarji. Ampak v Sloveniji se tisti, ki jih javnost ima za desničarje, ukvarjajo s preteklostjo in s krivicami, nikakor pa ne z višino prihodnjih dividend. Napaka. Ker tu je še neka malenkost: kako naj levičarji utemeljujejo sami sebe, če zaradi krize nimamo na prizorišču pravih desničarjev. Kako zelo je Slovenija narobe razumela temeljno vprašanje kapitalizma, se pravi razmerje med desničarji in levičarji, vidimo najboljše na primeru Joca Pečečnika. Mediji nam ga ponujajo za primer. Joc Pečečnik je izumil izboljšano igralno napravo, ustanovil podjetje, postal milijonar. Kdor ima denar, ima po mnenju slovenskih medijev tudi dobre ideje, prave ideje. S tem se na splošno vsi strinjamo: kdor nima denarja, mu dobre ideje prav nič ne pomagajo. Zdaj pa mediji najdejo rešitev. Joc Pečečnik, igralniški milijonar bi naj investiral v Steklarno Novo, čeprav tja niti država ni hotela vložiti svežega denarja. Isti Joc Pečečnik bi naj investiral v Muro, ki jo ista država prav tako noče, in jo v hipu spremenil v inventivno podjetje. Ker se je Joc Pečečnik lotil Stadiona, so nenadoma mediji začutili, da je pravzaprav športnik ali, (samo tega ne!), celo umetnik. Ker na stadionu nastopajo, kot veste, tako športniki kot umetniki. Resnica pa je neizprosna in zelo kruta: če si bogat, si prisiljen biti desničar. Kljub bleščečim novim idejam, modnim, steklarskim, nogometnim, moraš z denarjem ravnati zoprno konservativno. Ker če si levičar in ljubiš ljudi, posebno delavce, ne boš dolgo bogat. Celo država razume to neprijetno logiko. Država se je naučila biti kapitalist in kljub skromnim, zgolj dvajsetletnim izkušnjam, skuša biti odločen in neusmiljen kapitalist. Razlika med desnimi in levimi novinarji je zgolj v malenkosti: prvi vpijejo, da se dividende zmanjšujejo in iščejo vzrok za nekaj tako nezaslišanega, drugi vpijejo, da se plače ne zvišujejo in seveda iščejo krivce. Prvi so zaskrbljeni zaradi dividend, drugi zaradi plač. Ni pa čisto jasno, kaj je pri tem z upokojenci in brezposelnimi: ti bi se lahko imeli za desničarje, češ, z dosedanjim ustvarjanjem smo si pridobili pravice do rednih deležev, zato smo pravzaprav vlagatelji. Lahko bi se pa še vedno istovetili z aktivnim prebivalstvom in vpili, če ne delamo več, aktivno pomagamo vsem tistim mlajšim, da lahko ustvarijo več! Ker jih ne motimo! Če bi se pa upokojenci in brezposelni slučajno odločili, da so levičarji, bi seveda bilo to pravilneje: ker višina plač posredno določi tudi višino pokojnin in podpor za brezposelne. Visoke menedžerske plače so zgolj izraz zaskrbljenosti lastnikov: menijo, bolj ko je hudo, boljše bo, če bodo uprave več iztisnile iz produkcije in prodaje. Še vedno lastniki razmišljajo, da je boljše, če podprejo tiste, ki jim delijo dividende, kot pa one druge, ki so zgolj potrebni za nastajanje proizvodov. V času krize stopijo v ospredje banke. Samo tisti ali vsaj predvsem tisti, ki razporejajo kredite, lahko odločajo. V »Muri« je zmanjkalo idej, zmanjkalo je novih kreacij. Toda idej in kreacij je zmanjkalo tudi v medijih, pa v književnosti, filmu, gledališču. Zakaj bi se kdo v težkih časih, ko gre za golo preživetje, ukvarjal z novimi idejami, pa z modnim ekshibicijami? Zakaj bi kdo postavljal svetovne rekorde, ko že na občinskih tekmovanjih s težavo sodeluje! Od države, ki načrtuje, da bo kljub dolgočasnosti in izoliranosti od sveta vseeno nekako preživela, je težko pričakovati, da se bo bleščala v ognjemetu novih idej o reševanju svojih sosedov! Pri tem prav pogosto preberem še misel, da je potrebno nekje drugje dobiti sveže ideje, ki bodo domače proizvajalce prerodile. Kdo na tem svetu bi prodajal dobre ideje, če so res dobre? Če pa niso, je pa seveda vprašanje, kdo bi jih bil pripravljen v nedogled kupovati? Izkazalo se je vsaj nekaj: Boško Šrot je imel pravo idejo, ko je nanizal pivovarne, sadne sokove in časopise v zapleteno lastniško verigo. Idejo mu je uspelo tako spretno realizirati, da jo je zdaj še prodal. Domačim bankam pa ni prišlo na misel, da bi vse skupaj odkupile. Kdo ima več idej? Domače ali tuje banke? Desničarji ali levičarji? Komu pripadajo časopisi, moda, gledališče, film, televizija, književnost? Kdo si naj pomaga z novostmi?
Če živimo v državi brez idej, je vseeno ali so časopisi desničarski ali levičarski. Mogoče ni vseeno, če so italijanski ali slovenski, ampak tega se – kot vse kaže - ne bojimo. Tako kot smo se včasih bali celo za pivo. Da ne bi morda bilo ne-slovensko. Nikakor se še nismo odvadili socializma, ampak kapitalizem nam vseeno ni več nikakršna novost.