Kaj skriva Italija?

Staš Zgonik
2. 8. 2009

Eksplozija skladišča nafte tik ob predvideni lokaciji terminala, 4. avgust 1972

Eksplozija skladišča nafte tik ob predvideni lokaciji terminala, 4. avgust 1972
Foto: Janez Mikuž

Odločitev italijanske vlade, da prižge zeleno luč za gradnjo kopenskega terminala za utekočinjeni zemeljski plin v Žavljah pri Trstu, tik ob meji s Slovenijo, je bila precej neprijetno presenečenje, čeprav jo je bilo mogoče pričakovati. Italijani se pač, četudi se morda trudijo delati vsaj približno drugačen vtis, na slovenska nasprotovanja ne nameravajo ozirati in imajo v mislih zgolj svojo energetsko varnost, ta pa je najbolj odvisna prav od plina.

Na novo oblikovana Komisija za oblikovanje stališč Republike Slovenije do problematike plinskih terminalov v Tržaškem zalivu in njegovem obalnem območju, ki ji po novem predseduje državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor Zoran Kus, je na prvi seji v petek ugotovila, da Slovenija od Italije še vedno ni dobila celotne tehnične dokumentacije načrtovanega terminala in da zato sploh še ni mogoče ugotoviti, koliko je Italija upoštevala slovenske zahteve iz lanskega leta. Italijanski predstavniki so že sredi junija slovenski delegaciji zagotovili, da bodo v najkrajšem možnem času poslali vso zahtevano dokumentacijo, pa tega še vedno niso storili. Do takrat, ko bodo za to poskrbeli, Slovenija mnenja o terminalih ne bo spreminjala in jim bo nasprotovala. Meddržavno srečanje na visoki ravni o problematiki terminala v Žavljah naj bi potekalo v začetku septembra, od italijanskega izpolnjevanja obljub, zatem pa seveda tudi od slovenskih zahtev pa je odvisno, kakšno mnenje bo takrat zagovarjala Slovenija. Vendar, kot rečeno, tudi nasprotovanje verjetno ne bo ravno veliko pomagalo.

Italijanska politika je medtem že začela »diplomatsko« akcijo, s katero skuša zmanjšati pomen grožnje, ki naj bi jo pomenil terminal z zmogljivostjo do osem milijard kubičnih metrov plina na leto. Italijanski zunanji minister Franco Frattini in tržaški župan Roberto Dipiazza zatrjujeta, da bi bil načrtovani terminal tako rekoč povsem varen. Sploh pa v primerjavi z grožnjo, ki naj bi jo pomenila jedrska elektrarna v Krškem, dodajata v isti sapi. Župan Trsta je v Primorskih novicah recimo dejal: »Če bi eksplodirala nuklearka v Krškem, bi uničilo Slovenijo, Hrvaško, severno Italijo. Če bi eksplodiral plinski terminal v Žavljah, bi slišali samo velik pok in nič drugega. Razlika je torej velika.« Slutiti je mogoče, da bo Italija s slovenskim soglasjem k načrtovanemu plinskemu terminalu pogojevala svoje neproblematiziranje načrtovane gradnje drugega bloka JEK.

Več v Manipulatorju nove Mladine

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Kam bi Janša poslal 50.000 zaposlenih v javnem sektorju?

Predsednik vlade je napovedal prestrukturiranje javnega sektorja