Sarkozyjeva preobrazba
Preden je maja 2007 postal francoski predsednik je Nicolas Sarkozy obljubljal odmik od preteklosti, nov slog vodenja ter obnovo odnosov z Združenimi državami Amerike in ostalo Evropo. Toda Sarkozyja pogosto označujejo kot modernega politika brez krmila in ideologije, človeka, ki se močno zanaša na javnomnenjske raziskave in ciljne skupine. Zato se tudi zaveda, kaj njegovemu imidžu primanjkuje in kaj je potrebno storiti, da bi bil njegov naskok na drugi predsedniški mandat, leta 2012, uspešen.
Ključ do uspeha je po njegovem mnenju preobrazba v intelektualca. Letos spomladi je menda ministrom dejal: "Ne moreš zmagati proti intelektualcem. Toda zmagati ne moreš, če si proti njim." To je bila prva napoved preobrazbe, katere taktirko je v svoje roke vzela Sarkozyjeva tretja žena Carla Bruni, pevka in nekdanja manekenka, ki je zase govorila, da je krotilka moških. Ker Brunijeva izhaja iz bogate družine, ki ji je omogočila dobro izobrazbo, in ker je gospa nedvomno zelo ambiciozna, je najbrž naravno, da je prevzela vajeti v svoje roke in bo kot plačilo zahtevala, da Sarko vsekakor naskakuje drugi predsedniški mandat. Toda pri tem bo morala biti bolj zmerna, kajti poleg duhovne hrane je možu predpisala še rigorozno dieto in fizični trening. Za slednje je po pisanju časnika Daily Telegraph zadolžena 26-letna osebna trenerka Julie Imperiali, ki mora francoskemu predsedniku pomagati izklesati postavo, kar pa se je pred dnevi za ne več rosno mladega super Sarkota izkazalo za prevelik napor. Po slabosti, ki ga je obšla pri teku, so ga iz bolnišnice izpustili že po enem dnevu, zdaj pa si moči nabira na počitnicah na Cap Negre, blizu Marseilla. Po zdravstvenem preplahu je to kot nalašč obdobje za dodatne ure kulture.
Če je nekoč preziral elitno kulturo in se navduševal nad vulgarizmi komika Jean-Marie Bigarda, glasbo sicer v Franciji zelo priljubljenega Michela Sardouja, pa Johnnyja Hallydaya, filmi Sylvestra Stalloneja in francosko komedijo Les Bronzes, pri nas Prijatelji na počitnicah, ki je doživela že nekaj nadaljevanj, dogaja pa se v hotelu Club Med z veliko insinuacij na seks, je danes zgodba že precej drugačna. "Predsednik blink blink", kot so ga tudi imenovali zaradi oblačenja, ljubezni do velikih Rolexovih ur, jaht, motornih čolnov in supermanekenk, se zdaj oblači v temne obleke, pod njimi nosi srajce znamke znanega angleškega proizvajalca srajc Hilditch&Kay, skupaj s turobnimi kravatami. Bleščeči Rolex je na levem zapestju zamenjala elegantna zlata ura znamke Patek Philippe, darilo madame Sarkozy, na nočni omarici se bohotijo literarni klasiki, trenutno se menda navdušuje nad Stendhalovim Rdeče in črno, rad citira stavke iz autobiografije Jeana-Paula Sartra, kosi in večerja pa z modernimi intelektualci, pevci in ljudmi iz filmskega sveta, kot so Dennis Hopper, David Lynch, Bob Dylan, francoski romanopisec Michel Houellebecq ter angleška pevka in igralka Marianne Faithfull. Njej je francoski predsednik priznal, da ni videl še nobenega Fellinijevega filma, toda to je že preteklost. Faithfullova je za tednik Paris Match povedala, da se je zahvaljujoč Carli Bruni Sarkozy spremenil, pa tudi odkril filme, kot so; Vse o Evi, Tramvaj poželenja, Peklenska pomaranča in Mačka na vroči pločevinasti strehi.
A močno jo je pocitral, ko je pred časom izjavil, kako zelo prezira določene francoske klasične romane, kot na primer leta 1678 objavljen roman Princesa iz Clevesa. To je njegove kritike presenetilo, kajti, kot je zapisal eden izmed njih: "Njegov odpor do tega dela je čuden, glede na to, da zgodba govori o ljubezni, prešuštvu in škandalu."
Toda Sarkozyjeva "donedavna vulgarnost" je tudi ena od skrivnosti njegovega uspeha. Njegova vulgarnost je, pravijo poučeni, avtentična in ljudje s podobnim okusom to začutijo in to jih navdaja z navdušenjem nad predsednikom. A ker avtentičnosti v karakterju le ni mogoče kar čez noč spremeniti, kar vedno znova potrjuje pregovor "Lupus pilum mutat, non mentem" oziroma "Volk dlako menja, narave nikoli," Sarkozyjevi trajni preobrazbi le malokdo verjame. Erik Emptaz, urednik satiričnega tednika Le Canard enchaîné ali po naše Okovana raca, ki v Franciji velja za edini neodvisni časopis, je za časnik New York Times dejal, da Sarkozy ni kredibilen. "Vedno vodi kampanjo in zdaj snubi intelektualno volilno telo. Če ga bodo še dojemali kot vulgarnega, blink-blink predsednika, ki ne pozna klasikov, za katerega je pojem glasbe Michel Sardou, kinematografije pa Les Bronzes, se bo odrezal od dela populacije. To je samo strategija."
Tudi zato se je, pravi Emptaz, Sarkozy odkrižal "nekoliko dolgočasne" kulturne ministrice Christine Albanel in jo nadomestil z nečakom nekdanjega francoskega predsednika Francoisa Mitteranda, Frederikom Mitterandom. "Sarko si kupi ime in s tem kulturni imidž," je ciničen Erik Emptaz, urednik satiričnega tednika Le Canard enchaîné.
Toda pristna ali nepristna preobrazba, tisti, ki ne delijo njegovega bodisi vulgarnega okusa bodisi njegove najnovejše, bolj kultivirane in umirjene podobe, nihče ne more podcenjevati Sarkozyjevih političnih instinktov. Tendenca omalovaževanja politično nadarjenega vulgarneža je sicer bolj prisotna med kultiviranimi elitami, zato so najbrž Emptazova opažanja o strategiji snubljenja določenega volilnega telesa pravilna, a ne popolna. Nikolas Sarkozy si želi, da bi ga obravnavali kot politika, ki je lahko drugim vzor, ki je do zdaj svojo državo med recesijo krmaril bolje od ostalih politikov v Evropi in ki si zasluži spoštovanje kot nosilec sprememb. Želi si nadzorovati skoraj vse, kar je povezano z ekonomijo in si prizadeva na primer status Mednarodne organizacije dela povišati do te mere, da bi ta predstavljala delavce po vsem svetu, da bi bilo spoštovanje njenih standardov obvezno in bi imela moč na ravni Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke.
Takšen pristop mu omogoča, da se skuša distancirati od pretiranih špekulacij in slovesa prijatelja vplivnih posameznikov, hkrati pa posluša kritike, da je bolj podoben brazilskemu predsedniku da Silvi in venezuelskemu predsedniku Chavezu, kot pa realistu.
Učinki Sarkozyjeve preobrazbe, če bo ta seveda daljšega veka, bodo vidni, če ne prej, leta 2012, ko bo skoraj gotovo spet kandidiral za francoskega predsednika. Do takrat pa nam bo "novi Napoleon" gotovo postregel še s kakšnim "faux pasom", kajti volk dlako menja, a narave nikoli.
Seznam člankov, ki so botrovali nastanku pričujočega članka:
http://www.nytimes.com/2009/
http://www.telegraph.co.uk/
http://www.telegraph.co.uk/
http://jutarnji.hr/clanak/art-2009,7,30,,171225.jl
http://www.time.com/time/world/article/0,8599,1697098,00.html
http://www.guardian.co.uk/world/2009/jun/21/nicolas-sarkozy-france-culture-intelectual
http://www.indianexpress.com/news/president-blingbling-culture-shock-for-france/297750/0
http://www.bloomberg.com/apps/news?pid=20601085&sid=a1h2BUaxX.wM
http://www.irishtimes.com/newspaper/world/2009/0703/1224249965402.html