Dogovor o Južnem toku
Vladimir Putin in Recep Erdogan sta sporazum o sodelovanju podpisala v prisotnosti italijanskega premiera Silvia Berlusconija, ključna točka sporazuma pa je dovoljenje Ankare, da plinovod Južni tok poteka skozi turško ekonomsko cono v Črnem morju.
Energetsko sodelovanje je bilo kot običajno ob obiskih visokih predstavnikov ruskih oblasti v tujini tudi danes v ospredju Putinovega obiska v turški prestolnici.
Še posebej ključen je bil sporazum o sodelovanju med Turčijo in Rusijo na področju zemeljskega plina, katerega bistveni del je dovoljenje Ankare, da oba partnerja pri projektu izgradnje plinovoda Južni Tok, ruski državni plinski velikan Gazprom in italijanski energetski koncern Eni, lahko začneta raziskovanje morskega dna v turški ekonomski coni v Črnem morju.
Prav zaradi sodelovanja družbe Eni v projektu je na današnje srečanje Putina in Erdogana z avgustovskega dopusta prihitel tudi italijanski premier Berlusconi.
Južni tok, nad katerim bdi ruski energetski velikan Gazprom skupaj z italijanskim podjetjem Eni, bo sicer potekal preko Črnega morja do bolgarske Varne, od tam pa po jugozahodnem kraku skozi Grčijo do južne Italije, po severozahodnem pa čez Srbijo in Madžarsko do Avstrije, predvidoma pa naj bi en odcep potekal tudi skozi Slovenijo do severne Italije, vendar meddržavni sporazum med Slovenijo in Rusijo o gradnji tega kraka plinovoda še ni podpisan.
Z izgradnjo Južnega toka in njegovega bratskega plinovoda Severni tok po Baltiku do Nemčije naj bi se Gazprom pri transportu plina v države EU izognil Ukrajini, saj med Rusijo in njeno zahodno sosedo v zadnjih letih redno prihaja do plinskih sporov, zaradi katerih je bila že dvakrat v najhladnejšem zimskem času okrnjena ali celo prekinjena dobava plina do sedemindvajseterice.
Za uspeh projekta Južnega toka je bilo bistveno dovoljenje za potek po morskem dnu v črnomorskih vodah pod nadzorom Turčije, saj se bo plinovod na obstoječe omrežje priključil na ruski črnomorski obali in bi v nasprotnem primeru moral potekati skozi vode pod nadzorom Ukrajine, kar bi mu vzelo smisel.
Turčija se v zadnjih letih spreminja v eno ključnih svetovnih energetskih vozlišč. Skozi maloazijsko državo tako poteka že naftovod Baku-Tbilisi-Ceyhan, po katerem azerbajdžanska nafta teče do Sredozemskega morja, obenem pa je Turčija skupaj z Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko, Avstrijo sredi julija podpisala sporazum o gradnji plinovoda Nabucco, ki naj bi evropskim državam zagotovil neodvisnost od ruske oskrbe s plinom.
Po približno 3300 kilometrov dolgem plinovodu Nabucco, ki bo potekal od Turčije preko omenjenih članic EU do Baumgartna v Avstriji, naj bi EU in Turčija pridobivali do 31 milijard kubičnih metrov plina na leto iz kaspijske regije in Bližnjega vzhoda mimo Rusije.
Putin je sicer po današnjem srečanju povedal, da Južni tok ne bi smel biti viden kot tekmec Nabuccu, ampak kot njegova alternativa, čeprav dejansko Rusija s tem projektom pošteno skače v zelje načrtom EU. Južni tok naj bi začeli graditi prihodnje leto, končan pa naj bi bil leta 2013, v unijo pa naj bi prinašal ruski in srednjeazijski plin.
Istočasno je pri Nabuccu še precej več odprtih vprašanj, eno ključnih pa je vir plina. Možne države izvora plina so Azerbajdžan, Irak, Sirija, Kazahstan, Uzbekistan in Turkmenistan, medtem ko logični izbor Iran s svojimi velikanskimi zalogami zaradi političnih razlogov trenutno ni verjeten vir.
Pri vsem tem je odprto še vprašanje različnih sporazumov, ki jih nekdanje sovjetske republike podpisujejo z Gazpromom, obenem pa bi za transport plina iz Turkmenistana bilo potrebno zgraditi plinovod po dnu Kaspijskega jezera, na katerem pa vojaško prevladujeta Rusija in Iran, težavno je tudi vprašanje razmejitve nahajališč plina pod jezerom.
Je pa morala Rusija za dovoljenje Turčije tudi nekoliko popustili, saj naj bi Moskva in Ankara preučili možnost sodelovanja pri izgradnji naftovoda med Samsunom na turški črnomorski obali in Ceyhanom na sredozemski obali Turčije. Na tem naftovodu vztraja Ankara, medtem ko Rusija meni, da bi bil bolj ekonomsko upravičen naftovod od bolgarskega Burgasa do grškega Alexandropolisa.
Obenem pa naj bi ruska podjetja skupaj s turškim partnerjem gradila tudi prvo turško jedrsko elektrarno pri kraju Akkuyu. Kompleks štirih reaktorjev, vreden 15,5 milijarde evrov, naj bi bil izgrajen leta 2020.
(STA, lpč)