Cheneyjev spopad z Bushom

Nekdanji podpredsednik ZDA Dick Cheney, ki je doslej kritiziral ljudi, ki so po odhodu z oblasti pisali spomine, bo leta 2011 izdal prav knjigo spominov, v kateri kritizira nekdanjega šefa Georgea Busha, ker je v drugem mandatu začel nekoliko bolj poslušati in upoštevati javno mnenje.

Cheneyjeva knjiga naj bi izšla šele leta 2011, a je časopis Washington Post v sredo objavil nekaj podatkov na podlagi izjav večinoma neimenovanih avtorjev, diplomatov, politikov in Cheneyjevih starih kolegov, s katerimi se je posvetoval glede knjige. Cheneyjev neformalni knjižni agent Robert Barnett pa je že med pogajanji o pogodbi za knjigo založnikom obljubil, da bo ta polna novic.

Glavna novica naj bi bilo Cheneyjevo razočaranje na predsednikom Bushem, ker ni želel pomilostiti podpredsednikovega šefa kabineta Lewisa Libbyja, ki je bil leta 2007 obsojen zaradi laganja preiskovalcem glede izdaje identitete tajne agentke Cie Valerie Plame. Bush je opravil pol poti, saj je Libbyju odpisal zaporno kazen, ni pa ga povsem pomilostil, kar pomeni, da kot kršitelj zakona ne more, na primer, opravljati pravniškega poklica, za katerega se je izšolal. Cheney naj bi leta 2007 nenehno hodil za Bushem in zahteval pomilostitev, česar pa ta ni želel storiti. Bush naj bi namreč domnevno ugotovil, da je Cheney tudi njega vlekel za nos, ko je orkestriral napade na moža Valerie Plame, veleposlanika Josepha Wilsona, ki je ugotovil, da so bili domnevni dokazi o iraškem jedrskem orožju zlagani. Cheney naj bi Bushu dejal, da pušča na cedilu zvestega moža, ki je dal glavo na tnalo. Zakaj točno, Cheney ne razloži, vendar pa je bilo to jasno tudi posebnemu tožilci Patricku Fitzgeraldu. To je, da je Libby lagal, da bi ščitil Cheneyja.

Cheney naj bi pisal tudi o svojem nekdanjem mentorju iz časa administracije Geralda Forda, obrambnem ministru Donaldu Rumsfeldu, ki je isto funkcijo opravljal tudi pri Bushu. Ko je Bush leta 2006 Rumsfelda odpustil, je Cheney dejal, da je bil najboljši obrambni minister v zgodovini ZDA in da se od nobenega drugega šefa ni nikoli toliko naučil kot od Rumsfelda.

Gre torej za jasno sporočilo Bushu, za katerega je Cheney prepričan, da se je v drugem mandatu "pomehkužil". Bushevo oddaljevanje od nasvetov podpredsednika je Cheneyja ujelo na levi nogi, saj naj ne bi pričakoval tolikšne neodvisnosti svojega šefa. Cheney ostaja prepričan, da je na svetu velika grožnja, ki se bo izrazila v obliki jedrskega napada na ZDA od malopridne države ali teroristov, ki bi s pomočjo malopridnih držav dobili tovrstno orožje. Zaradi svete vere v poslanstvo zaščite ameriškega ljudstva je bil Cheney tudi prepričan, da javno mnenje ni pomembno, razen vsake štiri leta na volitvah.

V času mandata pa je potrebno delati vse, kar je potrebno. Kot kaže, se je Bush v drugem mandatu oddaljil od takšnega pojmovanja demokracije, saj je na primer med drugim zaprl tajne zapore Cie, prosil kongres za pooblastilo za prisluškovanje skoraj brez sodnih nalogov, potem ko so to od 11. septembra 2001 počeli brez pooblastila in nalogov. Bush je tudi prepovedal "posebne zasliševalske" tehnike oziroma mučenja terorističnih osumljencev, ki so mu jih na Cheneyjevo pobudo kot povsem skladno z ameriškim pravom "prodali" pravniki v Beli hiši, pravosodnem ministrstvu in Cheneyjevem kabinetu. Zato ni čudno, da je Cheney ostro nastopal proti odločitvi predsednika ZDA Baracka Obame, da mučenje prepove in zapre taborišče za osumljene teroriste Guantanamo.

Cheney v svojih izjavah spomladi letos niti ni več skrival svoje vpletenosti, potem pa je iz doslej neznanih razlogov naenkrat utihnil. Cheney in Bush naj nikoli ne bi bila posebej tesna prijatelja, omenjena knjiga pa tega ne bo utrdila. Knjigo piše tudi Bush, ki namerava razložiti osebne občutke pri sprejemanju usodnih odločitev. Osebni občutki pa naj bi bili nekaj, česar se Cheney ne bo dotikal, ker to razume kot slabost. (STA, mh)