Pravila službe a la “wiki”
Ameriška vjska je z julijem vpeljala nenavadno novost – spremembo službenih pravilnikov. Vse skupaj ne bi bilo nenavadno, če se ne bi odločila za “online” dopisovanje in prepisovanje obstoječih “pravil službe”. Sedem pavilnikov, ki krojijo življenje vsakemu ameriškemu vojaku in natančno določajo, kako se morajo obnašati v vojašnicah in na bojiščih, bo nameč spremenjenih po modelu Wikipedije, najbolj obsežne enciklopedije na internetu. To pomeni, da bo pravila lahko spreminjal in dopisoval vsak pripadnik vojske, ne glede na to, ali je general ali navaden vojak, seveda pod pogojem, da se najprej prijavi kot uradni dopisovalec priročnikov. Cilj tega projekta je, da se pravila spremenijo bolj v skladu z izkušnjami vojakov z bojišč, ne pa da pravila krojijo specialisti, ki praviloma nimajo praktičnih znanj. Charles J. Burnett, ki vodi projekt, opozarja, da so doslej pravila pisali samo “nekateri”, zdaj p ajih lahko “vsi”, kar je tudi “v kulturnem pogledu velika sprememba”.
V zadnjih letih so namreč prav nekateri “odprti” projekti, kot na primer Firefoxov internetni brskalnik ali pa Wikipedija, dokazali, da lahko skupno, decentralizirano delo tisočev ljudi bistveno bolje opravi velika dela kot pa centralizirano vodeni posamezni projekti. Ni nenavadno, da so se centralizirane institucije, med katerimi je na prvem mestu seveda prav vojska, doslej zmeraj upirale takšnim spremembam.
Sistem za sedaj že tri mesece poskusno deluje tako, da lahko pravilnike spreminja kdorkoli od koderkoli na svetu, le če ima kodo, ki ga spusti v vojaški internetni system. Če bo projekt uspešen, se bo na podoben način pripravila še revizija okoli 200 drugih vojaških priročnikov. Spremembe bodo vidne takoj, za razliko od Wikipedije pa ne bo mogoče uveljavljati popolnoma “anonimnih” predlogov. “Naš moto je: če ste kadarkoli pomislili, kaj bi storili, če bi vam vojska dovolila spremeniti pravilnike – potem je to sedaj vaša priložnost.”
Projekt teče hkrati s preiskavami, ki v ZDA potekajo zaradi drugih, spornih ravnanj vojske in predvsem CIE. V zvezi s tem ameriški podpredsednik Dick Cneney pripravlja knjigo spominov, v katerem ameriškega predsednika Busha opisuje kot “premehkega” v njegovem drugem mandatu. New York Times pa istočasno objavlja tudi zgodbo o tem, kako so uslužbenci CIE v glavnem mestu Romunije, v Maroku in še eni državi nekdanjega vzhodnega bloka ustanavljali tajne zapore, v katerih so v celice, obložene z mehkim materialom zapirali domnevne “teroriste” in “nezakonite bojevnike”. O zasliševalnih tehnikah v teh primerih je doslej odločalo ameriško ministrstvo za pravosodje, ki je sprejemalo odločitve, ki so bile v očitnem nasprotju z veljavnimi mednarodnimi konvencijami in je na primer “mučenje” definiralo povsem v nasprotju z mednarodno uveljavljenimi opredelitvami. Veliko vprašanje je, če bodo tudi tehnike zasliševanj ujetnikov, na primer “vodnega deskanja” in ostalih zasliševalnih tehnik kadarkoli dostopne za “online spremembe” – in kako bi to sploh lahko vplivalo na njihovo nadaljnje izvajanje.