Kultura / Sarajevski pogovori

Že petnajsto leto, več kot en teden, tekmovalni program, več kot dvesto filmov, več kot dva tisoč akreditacij – ogromna celoletna logistika, s katero se večinoma ukvarjajo ljudje, ki so nekoč živeli v Sarajevu, zdaj pa se nekje drugje ukvarjajo s katerokoli panogo, povezano s filmom. In seveda veliko neverjetno zainteresiranega občinstva. To so kratki orisi Sarajevskega filmskega festivala, ki še traja v glavnem mestu BiH.

Očitno je festival res podrejen publiki – spletna stran je narejena kvalitetno in jo sproti posodabljajo, tako da so vsi podatki o filmih in reklamni filmi dostopni vsem. Organizatorji izdajajo tudi Festivalski bilten, majhen dnevni časopis, prek katerega vsak dan brezplačno obveščajo Sarajevčane, kaj se dogaja na festivalu. In kot pravi ena od organizatork festivala Elma Tatargić, je prav publika, ki polni kinodvorano, najpomembnejša.

Z Elmo smo se hoteli v miru pogovoriti o festivalu, a so nas nenehno prekinjali navdušeni gostje, režiserji, igralci, ki so se ji hoteli zahvaliti za dobro organizacijo in jo seznaniti s prijetnim dejstvom, da jih ljudje na ulicah prepoznavajo in se z njimi pogovarjajo o filmih. Elma se že petnajsto leto ukvarja z organizacijo in pravi, da so od zasnove, ki so jo sanjali, ko je festival nastajal, do letos uspeli izpeljati večino idej, vsekakor pa si niso mislili, da bo Sarajevski filmski festival zrasel v vodilno prireditev v regiji, prek katere se uspešnim udeležencem odpirajo vrata drugih svetovnih festivalov.

Prav tako si niso mislili, da se bodo po toliko letih filmi še vedno prikazovali le v enem pravem kinu, druga prizorišča pa bodo ostali improvizirani odri, zaradi katerih se morajo vsako leto znova ukvarjati z manjšimi gradbenimi deli. Elma opozarja, da ima improvizacija svoj šarm, kljub temu pa tako velikega mednarodnega projekta ne bi smeli prepuščati naključjem. Prav zaradi tega upajo, da se bo lahko že naslednje poletje občinstvo „razkomotilo“ v pravem multipleksu, ki so ga pred kratkim odprli v Sarajevu, ampak zaradi zapletov letošnjega festivala še niso mogli organizirati v njem. Sicer pa dobrega ozračja ne naredi prostor ampak publika.

Sarajevski filmski festival je poseben tudi po tem, da ima svojo diasporo, ki se je dejavno vključila v njegovo izvedbo. Veliko Sarajevčanov, ki so se v mladih letih brusili v Sarajevu, je odšlo v svet, zdaj pa aktivno sodelujejo na festivalu in ga s svojim znanjem usmerjajo in kritično dopolnjujejo.

Ena od njih je Ivana Pauer Milošević, diplomantka dokumentarne režije na praškem FAMU, zdaj pa zaposlena na Inštitutu za dokumentarni film v Pragi. Z njo smo se pogovarjali o dokumentarnem delu festivala, ki je sicer rezerviran za zadrte filmoljubce, v Sarajevu pa je eden od najbolj priljubljenih zvrsti. Ivana je v Sarajevo pripeljala dva filma iz njene NGO produkcije in sicer Cash and marry in Sevdah. Festival spremlja že vseh petnaest let, za letošnjo dokumentarno sekcijo pa je povedala, da je pametno premišljena, saj omogoča sodelovanje tudi lokalnim avtorjem in jim s tem daje impulz za nadaljnje raziskovanje. Po drugi strani pa se s spodbujanjem domače produkcije ustvari neuravnotežena tekmovalnost med dokumentarnimi filmi, ki ji avtorji ustvarjajo po več let – Cooking history so ustvarjali štiri leta, govori pa o kuharjih na vojnih območjih, delali so ga v različnih državah, posneli ogromno materiala – in takšnimi, ki niso tako dobro producirani, a nosijo izjemno idejo, kot na primer dokumentarec o dogodku v Kalesiji, avtorja Harisa Pašovića.

Ivana Pauer Milošević predvideva, da bodo v prihodnjih letih prav zaradi velikega zanimanja tako avtorjev kot občinstva dokumentarni tekmovalni del razdelili na kratko- in dolgometražne filme, saj bo tako lažje tudi žirirati in se odločati o nagradah. Letos si je festivala ogledala tudi Aida Begić, avtorica v Berlinu nagrajenega igranega filma Sneg. Begićeva pravi, da so dokumentarci, ki jih v zadnjih letih snemajo v BiH izredno zanimivi, saj prikazujejo nam neznano perspektivo dvajsetletnikov, ki so odraščali z nesmiselnimi umori in ob streljanju orožja. Eden od takšnih dreamers filmov, ki se ukvarjajo z malimi temami, je Razredni sovražnik.

Podobne teme zanimajo vse v regiji, in prav regija in regionalnost sta eni od glavnih značilnosti Sarajevskega filmskega festivala, ki so ju prepoznali Hrvatje, Slovenci, Madžari in drugi, ki enakopravno zasedajo sedeže na bolj ali manj zanimivih projekcijah filmov, o katerih potem tudi razpravljajo. Elma Tataragić pravi, da pred desetimi leti niso vedeli, ali bo sploh kdo hotel gledati filme iz regije, letos pa na festivalu ni več niti enega holywoodskega filma. Da festival ne bi pogoltnil samega sebe, že dve leti ne vnašajo večjih novosti v tekmovalni in spremljajoči programa. Elma še pravi, so sarajevski gostinci fenomenalni, saj ima vsaka kafana svoj festival!