Preiskava v slepi ulici

Zapisi nekdanje glavne tožilke Carle Del Ponte o trgovini z organi ugrabljenih Srbov v njenih spominih še zmeraj razburjajo srbsko in mednarodno javnost. Povod za najnovejše zaplete je bila neuspešna misija Dicka Martyja, posebnega poročevalca Sveta Evrope, ki je želel v Albaniji ugotoviti, kaj je res v zvezi z opisanimi «transplantacijam» ki naj bi jih pripadniki OVK opravljali nad ugrabljenimi v «rumeni hiši» na severu Albanije. Posebnega poročevalca Sveta Evrope so namreč v Albaniji pustili brez odgovorov, albanski javni tožilec pa mu je celo razložil, da je Albanija suverena država ter da lahko preiskave na njenem ozemlju opravljajo samo njeni organi. Takšno ravnanje je naletelo na mlačne obsodbe tudi v nekaterih zahodnih državah, še bolj ogorčeni pa so bili odzivi vodilnih predstavnikov človekoljubnih organizacij v Srbiji, saj si te organizacije že leta prizadevajo za utrditev zavesti o pomenu človekovih pravic, v imenu katerih bi morale pasti vse meje. Albanski javni tožilec je namreč posebnemu poročevalcu – brez kakršnihkoli resnih posledic – sporočil prav to, česar si v Srbiji vsi, ki si želijo konca neprestanih zahtev po izročitvi obtoženih vojnih zločnov ne upajo izreči že leta.

Takoj zatem so sledili pritiski iz EU, tako da je albanska vlada vendarle popustila in dovolila preiskavo, toda «ob spoštovanju evropskih konvencij».

Sledil je upor na drugačni ravni – začelo se je «dogajati ljudstvo». Ko so se preiskovalci Sveta Evrope namreč približali vasi Riba, kjer so želeli začeti s preiskavo so se na poti pojavili vznemirjeni prebivalci vasi in preprečili preiskovalcem, da vstopijo v znamenito «rumeno hišo», ki je v lasti Abdule Katučija. Da so bili preiskovalci na dobri poti, dokazuje predhodna preiskava tožilstva ICTY iz Haaga ter tudi knjiga Carle Del Ponte, kjer so opisane izjave žrtvev, ki naj bi celo prosile, naj jih ubijejo, da ne bi bile sesekljane na kosce. Preiskava vzorcev krvi ter ostankov zdravil in sanitetnega materiala v «rumeni hiši» je tudi pokazala, da gre res za sredstva, ki se uporabljajo pri transplantacijah. Žrtve naj bi bili ugrabljeni Srbi, pa tudi Azijci, prostitutke iz vzhodnoevropskih držav in emigranti. Znani naj bi bili celo glavni izvajalci omenjenih «transplantacij», po katerih so trupla izginila v množičnih grobnicah. To naj bi bili Đavit Eljšani, Ismet Tara, Hekuran Hoda, Besim Bokiš imenovan «Kitajec» ter Šaban Šalja. Nekatere albanske priče naj bi prav Hekurana Hodo in Besima Bokšija prepoznale kot ljudi, ki so jih videli z Negovanom Dedićem, Budimirom Baljoševićem, Zvezdanom Mojsićem, Stanišom Milenkovićem in Goranom Stolićem, ugrabljenimi Srbi iz Orahovca, ki so izginili leta 1999. Skupino naj bi vodili bratje Haradinaj ter Sulejman Selimi «Sultan», ki je zdaj poveljnik kosovske vojske, leta 1999 pa je bil poveljnik taborišča v Peškopiji.

Vse to je še en dokaz več, da se bo preiskava teh zločinov lahko končala brez uspeha. Ne zgolj zato, ker je od dogodkov minilo že deset let, pač pa tudi zato, ker je bila trgovina z organi, ki se je odvijala na severu Albanije in na jugu Kosova mogoča samo ob sodelovanju vojaških in kriminalnih ter političnih krogov. To pa pomeni, da je sedaj preiskava odvisna prav od pritiska in interesov držav, ki so pomagale Osvobodilni vojski Kosova (OVK) in so Kosovo tudi priznale kot neodvisno državo. Prav poveljniki OVK pa so zdaj na najpomembnejših položajih v Kosovu. Po poročanju beograjskega tednika NIN naj bi Fatmir Ljimaj, eden od najpomembnejših poveljnikov OVK, v Prizrenu že organiziral sestanek z ljudmi, ki so sodelovali v trgovni z organi in jim obljubil, da teh dogodkov ne bo nihče preiskoval, ker naj bi se o tem dogovorili «na zahodu».