Hoja za Gajškom

Vsako državo, mesto, posameznika ocenjujem po številu zadetkov na internetu. Če pri tem lahko prebiram njegove izjave in celo knjige, gledam video material, toliko bolje. Pred nekaj leti so Slovence ovirale strešice. Saj najbrž veste, Janez Drnovsek je imel bistveno več zadetkov kot Janez Drnovšek, Slavoj Zizek bistveno več kot Slavoj Žižek. Z leti so razlike postale skromnejše, tudi internet napreduje. Pri Ljubljani se je ime Ljubljana dovolj uveljavilo, Laibach in Lubiana sta pristala v ozadju. Včasih ni bilo tako. »Slovenija« popolnoma prekaša »Slowenien«, vendar vseeno, jasno je, da mesta, ki nimajo strešic in zanje sosednji narodi ne uporabljajo po več imen hkrati, na primer London, Berlin, Acapulco, dosežejo pač po sto milijonov zadetkov. Kaj je tako imenitnega dosegel Vladimir Gajšek, pesnik iz Maribora, zdaj ljubljanski pisec za internet? Nič posebnega. Celo nekateri književniki in nekateri režiserji dosegajo podobno število zadetkov kot Gajšek, jih pa ni na pretek. Vendar tako število zadetkov praviloma presegajo slovenski politiki. Stvari z zadetki na internetu pa niso bile vedno takšne. Vladimir Gajšek je začel pisati bloge, opombe k tujim blogom in distribuirati množico svojih misli že pred mnogimi leti. Dolga leta sem spremljal, kako je dosegal nekaj sto tisoč zadetkov, tako da je bil popolnoma primerljiv s tremi ali štirimi slovenskimi politiki, vodečimi na lestvici popularnosti. Dimitrij Rupel in Vladimir Gajšek sta rojena istega leta, da bi dosegel imeniten rezultat zadetkov na internetu, je Rupel opravljal celo vrsto izjemnih funkcij, Vladimir Gajšek pa je ves čas zgolj pisal za internet. Drnovšek, Janša, Bavčar so mlajši od Gajška, vendar mnoga leta so ga kljub izjemno pogostemu nastopanju v javnosti, presegali samo za dvakrat ali trikrat. Res ima Janez Drnovšek danes bistveno več zadetkov na internetu kot Vladimir Gajšek, včasih pa je bila razlika med njima manjša in kolikor sem zadnjič dojel, ko sem srečal Gajška, Gajšek pač meni, da sta z Drnovškom bila sodelavca in po malem tekmeca v osvajanju zadetkov na internetu. To pišem za to, ker sem zvedel, da zelo številni ministri Pahorjeve vlade pišejo bloge in tako tekmujejo z Manco Košir, Markom Crnkovičem, Brankom Gradišnikom in seveda Vladimirjem Gajškom. Ne vem, zakaj javnost ne bi podpirala ambicioznosti, če ta niti ne more biti preveč nevarna, kdo si bo pa navijal sto ali tri sto tisoč inernetnih zadetkov kakšnega ministra! Drugače je, kadar o internetnih izjavah začenjajo pisati časopisi in moralizirajo in zahtevajo odstope! To neha biti sproščujoče nakladanje, časopisom morda kdo pripisuje celo nekaj verodostojnosti! Ko pa opazimo, kaj je rdeča nit tistega, kar danes posameznika pelje do nekaj deset tisoč in več zadetkov na internetu, pa nas lahko pošteno zaskrbi. Vladimir Gajšek, da ostanemo pri našem slavnem primeru, je izkazoval izjemno ljubezen do Georga W. Busha in precej prostaško sovraštvo do Josipa Broza Tita, precej nostalgije po Mariboru šestdesetih let, pa morda še nekaj katoliškega ogorčenja nad grešnostjo sodobnega sveta. Pravzaprav vse skupaj malo. Pravzaprav celo zelo malo. Ko bi vsaj zagovarjal Nato in intervencije v Afganistanu! Ko bi le hvalil cerkev in se vsaj vmešaval v sodobno politiko! Ne, Vladimir Gajšek nas spremlja na internetu zgolj s pisanjem opazk, pripomb, pomislekov, zgolj s tem, da nam skuša dopovedati, da misli drugače kot drugi, čeprav morda sploh ne misli kaj dosti drugače kot povprečna množica. Vladimirja Gajška opazimo, ker ga je zelo, zelo veliko, ker pač dela gnečo. In pri tem je vseeno ali vsakokrat misli tako, kot katera izmed prepoznavnih manjšin.
V zadnjih časih sem slišal, da je pisanje za internet odgovorno in da celo mora biti podvrženo določenim pravilom. Eno samo pravilo je: tisto, kar navduši znatno množico za posameznega politika, je lahko karkoli: odloča samo obseg zainteresirane množice. Iz tega potegnem sklep, da so pisci za internet rezervni politiki in je pač povsem smešno in odveč, da bi ministri in poslanci, ki bi vendar naj bili pravi politiki, saj zato so izvoljeni in plačani, skušali igrati svobodno misleče pisce pripomb, pomislekov, psovk in čustvenih izbruhov.
Kadar pišem za internet, se žal počutim kot Vladimir Gajšek, pri tem si pa ne želim, da bi se počutil še kot Rupel, Lahovnik ali Majda Širca.