Resolucija o totalitarizmu

Franček Rudolf
7. 9. 2009

/media/www/slike.old/novice/europeanparliamentfranco.jpg

© www.flickr.com, Francois Schnell

Evropski parlament se je začel ubadati s kulturnimi problemi. To počne na zanimiv način, kot da je kongres kakšne stranke, je izglasoval resolucijo o obsodbi totalitarizmov. Slovenska javnost mora takoj zahtevati odpoklic slovenskih poslancev, ki so glasovali za to neumnost, zahtevati pa mora takoj in glasno razpustitev evropskega parlamenta. Vemo, da najbrž ne bo uspela, ampak nekatere neumnosti so nevarne in jim je že na začetku potrebno nasprotovati.
Pravkar sem napisal obsežen roman o Mariboru v petdesetih letih, ko sem to razložil ženi, je začela kričati: »Koga briga Maribor iz leta 1954 ali 1958 ali 1960? Njeno mnenje me je močno potrlo. Ni mi še prišlo na misel, da bodo zrasle generacije, ki jih ne zanima iz česa je stkana Slovenija in ker je Slovenija del Evrope, posredno tudi Evropa.
Marca 1953 umre Josip Visarionovič Džugašvili, imenovan Stalin. Oblast prevzamejo njegovi sodelavci Molotov, Malenkov, Kaganovič, Bulganin. Še istega leta jih Nikita Hruščev odstavi in da ustreliti šefa KGB, zelo znamenitega Berijo. Decembra tega istega leta postane Josip Broz Tito predsednik Jugoslavije. Leta 1954 Nikita Sergejevič Hruščev na dvajsetem kongresu sovjetske komunistične partije prebere referat in v njem ugotovi, da je tovariš Stalin zločinec. Uničiti je dal vse polno lastnih ljudi. Petdeset let kasneje bom nekje prebral, da mu je Hruščev pri tem pomagal. Leto kasneje, leta 1955, pride Hruščev k Titu na obisk, seveda ne, da bi Tita odstavil zaradi raznih zločinov, nasprotno, opraviči se, da so po sporu med Stalinom in Titom Rusi grdo ravnali z Jugoslavijo. Leta 1956 se Madžari uprejo sovjetski poti v komunizem in Hruščev in zavezniki zasedejo Budimpešto, dve sto petdeset tisoč mrtvih, kakšen milijon beguncev.
Kadar sem v petdesetih letih šel zvečer v kino, nameraval sem postati holivudski režiser kavbojskih filmov, sem imel težave: ko si star dvanajst let, ti biljerterji včasih ne verjamejo, da si star osemnajst in ne smeš obiskovati predstave ob dvajsetih. Ulice Maribora so bile prazne: delovni ljudje, razen tistih, ki smo hiteli v kino, so spali in se pripravljali na naslednji delovni dan. Maribor je bil takrat drugo največje industrijski mesto v Jugoslaviji, takoj za Zagrebom. Včasih sem srečal zgolj Toneta Vogrinca, z zmrznjenimi obrvmi in smučmi na rami se je vračal s Pohorja. Vendar njegov pogled je bil uprt v prihodnost! Tudi moj pogled je tipal za prihodnostjo kavbojskih filmov, filmov, kjer na koncu zmaga pravica. Pravica pa včasih ne zmaga. Kdo bi si mislil, da bom petdeset let kasneje dan na dan prebiral grozodejstva o propadu Mure, še zadnjega socialističnega velikana!
Hruščev je postavil rakete na Kubo. Vendar pred tem na nobenem kongresu ni prebral referata, ki bi Johna F. Kennedyja proglasil za zločinca. Ameriški predsedniki so običajno zločinci, ni treba biti Ahmadinedžad, da se ti to posveti. Ampak ameriških predsednikov nikoli ne razglašajo za zločince, nikoli jih ne obsodijo in ne obesijo. Tudi Tony Blair se ni znašel v celici poleg Slobodana Miloševića in Radovana Karadžića.
No, in zdaj nastopijo evropski poslanci, sprejmejo resolucijo, ki obsoja totalitarizme, nacizem, komunizem, stalinizem! V primerjavi s Hruščevom, ki je vse zgrnil na rame svojega šefa, je to precejšen korak nazaj: nenadoma ne vemo več, kdo je bil večji zločinec, papež Pij XII ali Mussolini ali morda kar Tito. Mirno lahko rečemo, da evropski parlament pod vplivom nekaterih poslancev, ki nam ponujajo predsodke iz lastnih držav, ustvarja zmedo na področju moralne in kulturne presoje. In to vse v trenutku, ko v večini afriških držav vladajo samodržci, samodržcev pa tudi v Aziji in Južni Ameriki ne manjka!
Kultura kapitalizma in sveta sicer uporablja pravo, kadar to koristi svetovnemu gospodarstvu, vendar ta ista kultura uporablja tudi politiko, vsi pa vemo, da politika zahteva vljudnost, vsi vemo, da so tudi še tako grozni diktatorji šefi držav in jih pač ni preveč pametno direktno poimensko obsojati. Če ne, lahko kdo ostane brez plina ali nafte. Svet, razdeljen na številne države, prepušča obsojanje diktatorjev zbegani domači javnosti. Severna Koreja, Burma in Iran lahko služijo vsemu svetu za grde račke, vendar politiki in direktorji bank in multinacionalk morajo praviloma imeti razumevanje tudi s še tako groznimi zločinci, samo, da so ti zločinci na oblasti.
Evropski parlament je tudi moj parlament in nikakor mu ne dovolim, da bi bil nejasen. Ker če ne, se bo nekoč spomnil in obsodil demokracijo in njeno neučinkovitost in lažnivost, to zadnje pa sta počela tako Hitler kot Stalin in še mnogi naši dobri znanci.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Kam bi Janša poslal 50.000 zaposlenih v javnem sektorju?

Predsednik vlade je napovedal prestrukturiranje javnega sektorja