Kultura / Knjiga, predmet čaščenja

Andrej Rozman Roza hoče, da bi država ukinila davek na knjigo. Zato je ustanovil versko skupnost, ki se sestaja in žebra molitve, kar bo moral početi deset let, da ga bo potem Aleš Gulič, če bo še na položaju, priznal za versko skupnost in da bo država potem ukinila davek na knjigo. Andrej Rozman Roza je prodoren um: odkar je Janez Janša podaril nacionalno televizijo katoliški cerkvi, je velika večina nekatoliških državljanov brez televizije. Jože Možina pa organizira zbiranje kosti, vsi vemo, da brez kosti ni svetnikov in koristi vlečejo tisti, ki so našli kosti in se lotili pogrebnih dejavnosti! Če v nadaljevanju primerjam Andreja Rozmana Rozo in njegove monodrame in pesnitve in Jožeta Možino in njegove propagandne dokumentarce, spet ne najdem posebne razlike. Pač trudita se. Tako kot se je desetletja dolgo Spomenka Hribar. Jože Možina je pri tem početju vsaj dobro plačan, za kar ga moramo pohvaliti. Nič ni bolj zoprnega, kot če posameznik navija za visoke ideale, posebno še verske resnice, pri tem pa je zasmehovan, mučen in sploh ne nagrajevan. Ni mi čisto jasno, zakaj se trudi ministrica Majda Širca. Pa tega tudi sama ne zna izraziti. Zato pač izhajam iz opažanj, da ji niso sveta niti prizadevanja Andreja Rozmana Roze, niti prizadevanja Jožeta Možine. Njen predhodnik Vasko Simoniti mi je deloval kot dodatek Branku Grimsu, velikemu urejevalcu televizijske naročnine, in Igorju Prodniku, dolgoletnemu popolnemu gospodarju slovenskega filma. Majdi Širca gre neizmerna slava in tudi izjemna hvaležnost, ker je Igorja Prodnika zamenjala. Zdaj pa, kot pravi, organizira skupino, ki naj razmišlja o filmu. S tem drugim nisem zadovoljen. Zakaj ne bi zamenjala še Jožeta Možino in Vinka Vasleta in še generalnega direktorja in enostranski svet RTV-ja in potem razmišljala o prihodnosti RTV-ja? Če ta sploh ima kakšno prihodnost. Namreč, res ni potrebno, da bi nasilno menjavali direktorje, če bi bil program vsaj za silo užiten. Pa nikakor ni. Ker ideja, da se naročnina ne bo dvigovala, je bila že od začetka dobro premišljen zločin: narod naj ostane brez javnega radijskega in televizijskega servisa, zato pač, da bo prevladala politična opcija, ki ji je Janez Janša predal televizijo, da bi služila deloma sama sebi, deloma katoliški cerkve in ki pač potrebuje Slovence kot vatikanske podanike. Program nacionalne televizije je samo nadaljevanje dokumentarcev Jožeta Možine: udaren, propagandno trden in do skrajnosti dolgočasen. Če je taka televizija, je malo verjetno, da bi radio utegnil biti drugačen. Nerodno je, da predsednika vlade Boruta Pahorja ne morem ceniti zgolj po uspešnosti v pogajanjih s Hrvati. Cenim ga, ker je z volilno zmago omogočil odhod Igorja Prodnika in njegovega ministra Vaska Simonitija. Vendar to bi bilo zgolj dovolj za začetek. Majda Širca bo izpulila cerkvi Blejski otok, vendar, ali ji bo izpulila tudi televizijo? Nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo dolžijo marsičesa, bolj ali manj nedokazanega, zdi se pa, da je njegov največji zločin, da je z nekaj neprevidnimi potezami spravil na oblast Boruta Pahorja!
Če ni mogoče urediti tako preprostih stvari kot je priprava in izbiranje filmskih scenarijev, pa snemanje filmov, ki bi jih morda kdo kdaj šel gledat in če ni mogoče razumno podpreti nastajanje in izhajanje neke skromne in vsaj za domačo rabo uporabne književnosti, kdo bo potem verjel Sloveniji, da ima lahko celo lastne predsednike bank in celo lastno politiko kreditiranja? In da bo uspela sama najti izhod iz gospodarske krize?
Slovenski film se razlikuje od murskosoboške »Mure« samo po tem, da nima tri tisoč zaposlenih in ga je mogoče umiriti z nekaj milijoni evrov. Majda Širca deli denar medijem, da bi kritično spremljali umetniško produkcijo, književno, gledališko, filmsko itd. Silno hvalevredno. Ampak slovenski časopisi so podobno kot slovenska knjižna produkcija izgubili bitko za množično slovensko publiko. Narod, ki so zanj še brezplačniki predragi, bi lahko iz najhujšega blata rešili samo elektronski mediji. Ti pa vlade ne zanimajo.
Andrej Rozman Roza poziva k čaščenju knjige, tega dragega in tako zelo meščanskega medija, in seveda poziva k ukinjanju davkov na knjigo. Ne poznam nobenega svetovnega verstva, ki ne bi začelo lepo počasi z eno samo knjigo in potem organiziralo recitiranje, petje, uprizarjanje, praznovanje te knjige, na koncu pa prelivanje misli iz knjige v zakonodajo. Danes naj Aleš Gulič dovoli Andreja Rozmana Rozo, jutri bo dovolil Leva Davidoviča Bronsteina imenovanega Trocki ali pa Mahmuda Ahmadinedžada! Kakšna je razlika med Majdo Širca, Andrejem Rozmanom Rozo in Borutom Pahorjem? Vsi so zelo prijazni in mili po naravi! Je torej Andrej Rozman Roza podoben Franciju Križaniču, ki je predlagal obdavčitev dveh najvišjih dohodkovnih razredov, pa se je takoj pokazalo, da slovenske politične stranke ljubijo tiste z visokimi dohodki, če že ne neizmerno, pa vsekakor bolj kot nekakšne knjige?