Tekoči trak

Mlada delavka Gorenja je bila na čakanju, poklicali so jo za tekoči trak, potem je bila na izobraževanju in spet so jo poklicali za tekoči trak, ni zadovoljna, ker pri tem ni dobila nobene pogodbe ali kakor se je izrazila pred kamero, nobenega podpisa. Vlada lahko izdela zapleten način financiranja šestintrideset in dvaintrideset urnega delavnika, izdela načrt pomoči delavcem na čakanju, izdela lahko tudi načrt, kako bo jamčila bankam, da bodo kreditirala podjetja v težavah, vendar zoprne podrobnosti tičijo vedno v pogodbah. Imam petinštirideset let izkušenj s pogodbami. Ne smem si privoščiti, da bi zatrjeval, kako je slovenski gospodarski sistem še vedno globoko v socializmu. Tudi zato, ker je beseda »socializem« eufemizem, zavestno olepšani izraz za komunizem, Slovenci pa smo si vendar že šestdeset desetletij prizadevali, da naša družba ne bi bila podobna sovjetski iz časa Stalina in kitajski iz časa Mao Zedonga, pač bi bila nekaj posebnega, tako kot severnokorejska družba v času Kim Il Sunga. Poskusim biti natančen: v komunizmu vodi gospodarstvo država, državo predstavlja vlada, vlada skrbno pripravi recepte, ki jih seveda potrdijo voditelji koalicijskih strank, tako da so recepti pač nujno politično pretehtani, potem pa še parlament, ki je sicer skrben, vendar mora upoštevati dve sto občin in petindvajset poslancev, ki so tudi župani. Tako so recepti sicer skrbno pretehtani, so pa zapleteni. In ko vodstvo Gorenja ni uspelo izdajati tisoč in tisoč odločb, ki bi sledili dotoku naročil in delavce, ki so sicer konkretne žive osebe, bliskovito spreminjali iz »tistih na šestintridesetih urah in dvaintridesetih urah« v tiste na dvainštiridesetih urah, in tiste na čakanju v tiste na delo v tretji izmeni in tiste na izobraževanju v tiste iz prej naštetega. Delavci Gorenja so desetletja potrpeli ob skromnih plačah, pač zato, ker so menili, da imajo solidne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in da se te pogodbe ne bodo spreminjale, še najmanj pa čez noč in sploh nemogoče je bilo, da bi kdaj nastopil čas, ko bi delali brez odločb in pogodb s podpisi! Pa je prišla gospodarska kriza in vlada Boruta Pahorja se je lotila reševanja od zgoraj navzdol. Recepti so bili obetajoči, vendar postopki za zapletene recepte so dolgotrajni. Preden je vodstvu Gorenja uspelo podpisati vse pogodbe z državo, potem pa še napisati vse odločbe in pogodbe z delavci, se je zgodilo marsikaj, na primer tudi to, da so spet začela prihajati naročila. Spet je napočil čas izvoza, delavci pa še niso niti na čakanju, niti na izobraževanju, niti ne nazaj v delovnih prostorih! To je podobno kot z denarjem, ki ga država jamči bankam, banke pa ga zaradi strogih pravil nikakor nočejo posojati! Stavkajo banke, stavkajo delavci! Stavka v Gorenju je stavka proti zapletenosti administrativnih postopkov, vseeno je, ali je pri tem tudi stavka proti komunizmu, Sovjetski zvezi, Maovi Kitajski, humani slovenski zakonodaji, Pahorjevi vladi, ministru Lahovniku ali kar proti totalitarizmu Evropske unije, ki obsoja totalitarizme iz preteklosti, totalitarizem pravne (in pravno zapletene in dolgočasne in počasne in zbirokratizirane) države pa kuje v nebo! Medtem ko delavka sama pojasni v kamero, v čem je pravi problem, novinarjem, uradnikom in politikom ni jasno: razmere v proizvodnji se lahko spreminjajo iz ure v uro, zato v kapitalizmu in ne vem zakaj še pri nas, bogato plačujemo menedžerje, da odločajo in se podpisujejo in so potem krivi. V socializmu (ali komunizmu) nikoli ni tako. Odločajo komisije, strokovne komisije, sveti, delavski sveti, nadzorni odbori, še najmanj sodišča. Direktor podpisuje tisto, kar so odločili drugi, če ima srečo, so odločili po njegovem nasvetu in pod njegovim vplivom ali pa si je že kaj prikrojil po svoje. Ko gledam na slovenski televiziji, kako direktor Bobinac in minister Lahovnik prepričujeta delavce, Semoliča in javnost, mi je toplo pri srcu. Nostalgija, veste. Razmišljam, koga bi v takem primeru dal Stalin ustreliti. Po tehtnem premisleku sem skromno ugotovil, da najbrž Semoliča. Bobinac in Lahovnik pa bi bila takoj premeščena v Sibirijo, razlog, odločno preveč sta se slikala za televizijo.