"Gorenje ima simbolno težo in ima realno težo"

Na vprašanje, ali gre pri spontani stavki delavcev Gorenja, ki se je zgodila v minulih dneh, in to v podjetju, ki je veljalo za simbol uspeha in partnerstva, za prelomni dogodek, Miroslav Stanojević odgovarja, da je za končno oceno prezgodaj, zdi pa da se, da je ocena o prelomnosti točna.

"Ljudje lahko v razlogih za spontan upor delavcev Gorenja prepoznajo sami sebe. Hkrati to ne velja zgolj za industrijo. Velja tudi za javni sektor. Velja za univerzo. Povečanje intenzivnosti dela je namreč povsod izjemno," poudarja Stanojević.

Kot pojasnjuje, je Gorenje zgodba industrializacije Slovenije v obdobju socializma oz. vzorčni primer spektakularne industrializacije Slovenije. Sledila je še ena spektakularna zgodba, ki se je odvijala ob razpadu jugoslovanskega trga. Ta sistem je preživel, celo več, zelo uspešno se je preusmeril na zunanje trge. "To je res fascinantna zgodba. Lahko jo razložimo le z izjemno notranjo solidarnostjo, predanostjo podjetju, ki je zagotavljala to konkurenčnost." Rast je nato tekla vse do zadnjega obdobja, ko so se stvari zalomile.

Glede razlogov, ki so pripeljali do tega, pojasnjuje, da se je v zadnjih dveh desetletjih rast plač sistematično upočasnjevala in intenzivnost dela sistematično povečevala. Čim bliže sta bila vstop v EU in v območje evra, tem počasnejša je bila rast, delovne obremenitve pa so postajale vse večje. Hkrati se je v zadnjih dveh desetletjih prerazporejalo družbeno bogastvo.

Večja intenzivnost dela pa je povzročila, da so se na mikroravni začela sesuvati življenja. "Sesul se je prosti čas. Sesuvati so se začele družine. Sesuvati se je začela možnost za sivo ekonomijo, popoldansko domače delo. Spremenila se je fiziologija vsakdanjega življenja."

V preteklosti je namreč za slovensko ekonomijo veljalo, da so podjetja ljudem lahko izplačevala nižje plače in si s tem ohranjala konkurenčnost, ker so jim omogočala, da z neformalnim popoldanskim delom še nekaj zaslužijo, pojasnjuje Stanojević. S tem ko se je intenzivnost dela povečala z nedeljskim delom, podaljševanjem osemurnega delovnika, pa je prišlo do vdora v prosti čas. "Prosti čas pa je bil polje neformalnega dela. Ta vdor v prosti čas je ogrozil eksistenco ljudi."

Na vprašanje, od kod spontana delavska akcija in nezaupanje sindikatu, Stanojević odgovarja, da so delavci, sindikati in delodajalci v slovenskih podjetjih vpeti v razmerja, ki jih lahko opredelimo kot koalicije preživetja. Te v osnovi lahko nekaj časa omogočajo nekonfliktno intenzifikacijo dela: delavci imajo zagotovljeno nekakšno "osnovno" plačo, sindikati pa se pogajajo o dodatkih za nedeljsko delo, delo v izmenah in nadurno delo.

"Problem te koalicije, ki jo na začetku delavci ponavadi podpirajo, je, da je lomljiva struktura: v osnovi temelji na menjavi vse večje količine dela za varnost zaposlitve in skoraj nespremenljive plače. Ko ta vir konkurenčnosti tekmeci na trgu izničijo ali pa ko zaradi krize, kakršna je zdajšnja, naglo upade povpraševanje po izdelkih, ki jih ustvarja podjetje, manevrski prostor za tovrstne menjave izgine in koalicija začne razpadati. Sindikalni pogajalci ostanejo izolirani," pojasnjuje.

Ob tem glede smiselnosti obnove socialnega dialoga pravi, da gre za mehanizem, ki je zelo pomemben za ohranjanje vitalnih funkcij države blaginje. Brez interesnih združenj, sindikatov, se bo država blaginje neprimerno hitreje razkrajala. "Problem je, da se je, kljub vztrajni sindikalni rezistenci, trg delovne sile v Sloveniji že bistveno spremenil. Slovenija danes drsi proti tipu konkuriranja, kjer je prostor že zapolnjen. V svetu je namreč veliko število držav, katerih ključna konkurenčna prednost je poceni delovna sila."

Gorenje je zato po njegovih besedah veljalo za nekakšen vzorčni primer: hkrati je združevalo varnost, stabilnost in kakovost. "S tem, ko so ogrožene podporne strukture socialne države, je ogrožena tudi kakovost. Vnema pri sestavljanju kvalitetnih pralnih strojev lahko hitro zbledi," ponazarja Stanojević in dodaja, da so to erozijo v raziskavah zaznali že v preteklosti, saj se je način regulacije industrijskih odnosov začel spreminjati.

"Zelo verjetno je, da smo se medtem znašli v neki bistveno drugačni družbi. Zdi se mi, da je to ključno sporočilo stavke v Gorenju. Njihov upor je prelomni dogodek. Primerljiv je s stavkama leta 1992 in 2005. Le da so stavki leta 1992 in 2005 vodili sindikati. Ta stavka pa je bila spontana," zaključuje. (STA, lpč)