Nemčija pred volitvami

V največji državi EU bodo v nedeljo potekale parlamentarne volitve, ki naj bi zaključile obdobje "velike koalicije" med krščanskimi demokrati kanclerke Angele Merkel in socialdemokrati Frank-Walterja Steinmeierja. Najbolje kaže novi koaliciji Merklove in liberalcev, a je možna tudi ponovitev neodločilnega rezultata izpred štirih let.

Pred štirimi leti ne Krščansko-demokratska unija (CDU) Angele Merkel, ki na zvezni ravni tradicionalno sodeluje skupaj s sestrsko Krščansko-socialno unijo (CSU), ne socialdemokrati (SPD) niso dobili dovolj glasov, da bi v bundestagu lahko sestavili samostojno vlado s svojimi tradicionalnimi koalicijskimi partnerji; CDU/CSU ne z liberalnimi Svobodnimi demokrati (FDP), SPD pa ne z Zelenimi, s katerimi so vladali pred tem. Na koncu je prišlo do "velike koalicije" med CDU/CSU in SPD, ki je bila takrat pred volitvami povsem nepojmljiva.

Sedaj je Nemčija v podobnem položaju. Tako Merklova kot Steinmeier sicer poudarjata, da so bila zadnja štiri leta uspešna, kljub temu pa obe strani ugotavljata, da bi bilo lažje vladati s kom drugim. Nemčija je doslej imela veliko koalicijo še leta 1966 in 1969, tokratna pa se je presenetljivo obdržala vse do izteka mandata. Po mnenju analitikov je bila v času gospodarske krize verjetno najboljša možna kombinacija pri sprejemanju ključnih protikriznih ukrepov brez prevelikih notranjepolitičnih nasprotij.

A po drugi strani, kot je običajno za "poroko" preveč nasprotujočih si partnerjev, velika koalicija ni ponudila velikih razvojnih reform. Na področju davkov, zdravstva, sociale in zaposlovanja potrebuje Nemčija nujne reforme, a sta si obe veliki stranki preveč vsakasebi, da bi lahko oblikovali dober kompromis. Zato so te teme ostale za prihodnje čase in za prihodnje koalicijske partnerje.

In po javnomnenjskih raziskavah sodeč, bi Merklovi s CDU/CSU ter Guidu Westerwellu s FDP vendarle uspelo doseči zadostno podporo volivcev za oblikovanje vladajoče koalicije, za kar navija tudi nemško gospodarstvo. Socialdemokrati, ki sicer v zadnjih dneh pred volitvami pridobivajo na podpori, a še vedno precej zaostajajo, se na drugi strani pravzaprav borijo predvsem za to, da bi to rdeče-rumeno koalicijo preprečili, ne toliko, da bi na levi strani lahko ponudili alternativno vlado. Nemška levica je namreč v precejšnji krizi, tudi zaradi velikih notranjih delitev. Na tem delu političnega spektra se vse bolj vzpenja Leva stranka, ki je nastala iz nekdanjih vzhodnonemških komunistov in nekdanjih socialdemokratov, in ki se je na politično sceno pravzaprav prebila šele leta 2005. Javnomnenjske raziskave ji obetajo celo do 14 odstotkov podpore, s čimer bi lahko postali tretja ali pa četrta sila v državi. Toda Steinmeier je že napovedal, da z Levo stranko ne namerava oblikovati koalicije; zanj bi bila boljša nova velika koalicija.

Zaradi sodelovanja obeh glavnih strank v veliki koaliciji je bila tudi predvolilna kampanja precej bolj medla kot sicer. Steinmeier in Merklova sta se obnašala bolj kot stara zakonca kot pa politična tekmeca. Tudi razlik v političnih pogledih je bolj malo; še najbolj vroča je bila razprava glede nadaljevanja nemškega sodelovanja v Afganistanu in glede uporabe jedrske tehnologije, nekaj pa tudi glede gospodarskih tem. Veliko volivcev zato še vedno ni povsem prepričanih, komu nakloniti svoj glas, kar bi lahko v nedeljo še dodobra pomešalo karte.

CDU/CSU se sicer glede na javnomnenjske raziskave obeta jasna zmaga, čeprav jim v zadnjih dneh podpora malenkostno pada. Obeta se ji med 35 in 37 odstotkov glasov, SPD pa zaostajajo za več kot 10 odstotnih točk in lahko pričakujejo največ 26 odstotkov podpore. Na tretje mesto bi se uvrstili ali FDP ali Leva stranka, ki jima napovedujejo od 11 do 14 odstotkov podpore vsaki, Zelenim pa se obeta največ desetodstotna podpora. Ostale stranke - skupno jih na volitvah sodeluje kar 29 - pa nimajo pravih možnosti, da bi presegle petodstotni prag za vstop v bundestag.

Zanimiva bo predvsem povolilna matematika; koalicija med CDU/CSU in FDP, ki si jo želi kanclerka Merklova, bi lahko skupaj zbrala med 48 in 49 odstotkov glasov, vendar ne preko 50. To bi bilo dovolj za oblikovanje vlade. Toda statistična napaka javnomnenjskih raziskav je relativno velika, tudi do tri odstotne točke, kar pomeni, da bi lahko konec koncev tudi levica skupaj zbrala za kako odstotno točko več od konservativnega tabora. Vendar pa, kot že omenjeno, tu predstavljajo velik problem notranje delitve, saj analitiki težko vidijo sodelovanje med socialdemokrati in Levo stranko, proti temu pa se je že večkrat izrekel tudi Steinmeier.

Svoje bi lahko dodal tudi sistem izračunavanja poslanskih sedežev, saj se dokončno število poslanskih sedežev določi po volitvah, ko je potrebno razmerja med strankami uskladiti še s t.i. dodatnimi mandati. Bundestag namreč sestavlja najmanj 598 poslancev, ki jih volivci izbirajo v 299 volilnih okrožjih. Volivci imajo dva glasova; s prvim izvolijo enega poslanca iz vsakega okrožja neposredno, drugega pa namenijo strankarski listi. Stranka mora za vstop v parlament preseči petodstotni prag ali dobiti tri poslance pri neposrednem glasovanju.

Zatem nastopi še dodatno usklajevanje sedežev, do česar pride, če stranka prejme več neposredno izvoljenih mandatov, kot bi jih ji pripadalo po rezultatu drugega glasu. To običajno pomeni, da se število poslanskih mandatov še dodatno zviša. V sedanjem sklicu je bilo v bundestagu 614 poslancev.

Vse bo bolj ali manj znano v nedeljo zvečer po zaprtju volišč po 18. uri, ko naj bi že objavili prve rezultate. Tedaj bo tudi bolj jasno, ali bo Nemčija relativno hitro dobila novo vlado - če bo zmagal desnosredinski "črno-rumeni" tabor s CDU/CSU in FDP -, ali pa bo znova pred mučnim koalicijskim usklajevanjem za novo "veliko črno-rdečo koalicijo" med CDU/CSU in SPD. Po volitvah 18. septembra pred štirimi leti je Merklova za to potrebovala dobra dva meseca. (STA, mh)