Ločitev države od cerkve

Ko sem prebiral intervjuje z Alešem Guličem, sem začutil v zraku nenavadno napetost: vladajoča koalicija se je odločila za umirjenega radijskega urednika, da bi končno potegnila črto med državo in cerkvijo. Ko Aleš Gulič pojasni, da je ateist, dobimo opazovalci občutek, da je štiriindvajset slovenskih cerkva, ki imajo ustrezno število poglavarjev, končno na drugi strani, država pa je ostala na varnem brez božanskih institucij, ki bi se mešale v njeno kolesje! Pač vemo, da vse cerkve niso enako velike in močne, tudi ne enako svete. Vendar to niti ni važno. Na frankfurtskem knjižnem sejmu sem nekajkrat opazoval, kako si vsaka cerkev postavi stojnico, vsaka (od nekako štirideset različnih) razstavi lastno pedagogiko v treh debelih knjigah in lastno psihologijo vsaj v eni debeli knjigi. Cerkev, ki da kaj nase, ima za pultom vsaj eno nuno, pri tem sem vsaj za tri različne cerkve pomislil, da so pač preoblekli običajne hostese. Cerkve širijo vsaka svoje svete misli, bolje rečeno, tržijo različne trditve. Pri tem služijo. Če natančno pomislimo, ima Aleš Gulič nepredstavljivo komplicirano uredniško nalogo. Četudi je uradno cerkva v Sloveniji pol manj kot na frankfurtskem knjižnem sejmu, pa tudi ne vem, koliko pedagogik in psihologij so slovenski teologi napisali, sem naštel najmanj trideset škofov, muftijev in gurujev. Vsi ti potrebujejo pomočnike, strežnike, podpornike, ne samo popolno hierarhijo podrejenih, ampak tudi občinstvo, redne abonente. Upanje, da bo Aleš Gulič vse te množice zlahka ločil od države, se mi zdi preveč optimistično. Naj mi bo dovoljeno, da cerkve kot organizacije opazujem tudi drugače: ker imajo vedno objekte, kjer prirejajo praznične dneve, festivale, posvetitve, se včasih ne razlikujejo od nekaterih drugih organizacij, na primer športnih in kulturnih. Tu seveda ne mislim nič drugega, kot prijaznega Guliča zaščititi pred nasilnimi mističnimi vplivi: nobena posamezna slovenska cerkev, ena od štiriindvajsetih v Sloveniji registriranih, me ne zanima kaj bolj kot kakšno nogometno moštvo, kakšno košarkarsko ali rokometno moštvo. Atletika in Primož Kozmos, ki meče kladivo, mi delujeta nadvse eksotično, kot kakšen afriški animistični kult. Kaj šele Martin Strel! Drugače pa je s filmskim festivalom v Portorožu: Portorož je tako daleč, da tja zaidem redkeje kot v Egipt ali Turčijo. Vendar tam se zberejo verniki slovenskega filma in namesto, da bi Romanu Polanskemu žrtvovali nekaj kokoši, si ogledujejo slovenske filme, ki so tako ali tako že bili na televiziji ali pa vsak čas bodo. Tudi književniki so nevarna sekta: če bi sami prebirali, kar napišejo, bi se knjižne naklade potrojile! In tiskanje knjig bi postalo skoraj že rentabilno. To, da se je gledališče v srednjem veku ločilo od običajnih cerkvenih prireditev, je vredno obžalovanja: če bi tržaško stalno gledališče prirejalo pasjone po tržaških ulicah, bi ga vsaj kdo opazil, če pa po časopisih kliče na pomoč dve zelo čudne državi istočasno, se takoj izkaže, da je ločeno tako od ene kot od druge. In to še brez Guliča!

Vsaka organizacija, bolj ali manj sveta, kakršnakoli že je, pa četudi je zgolj morda kakšen holding ali zbirka tovarn, pričakuje od države razumevanje, pomoč, skrb za zaposlene in prej ko slej kar dotacijo za ta ali oni vzvišeni program. Če bi hotel Borut Pahor motoristu Alešu Guliču naložiti vse svete organizacije, kolikor jih preplavlja Slovenijo, bi mu lahko v pomoč dodal še nekaj ministrstev, recimo gospodarskega in finančnega. Pa še NLB. Pa ni tako prijazen. Recimo, da bosta za nekatere športnike poskrbeli policija in vojska in da bosta isti dve ustanovi deloma poskrbeli tudi za največjo cerkev, se bo na koncu pred nami znašla kultura s vsemi možnimi spomeniki in zdaj še z arheologijo, rimskimi zidovi, globoko pod površino Ljubljane, in s tisoči umetniki, ki se morajo razvijati in ki morajo nastopati!

Ločitev vseh možnih velikih in malih cerkva od države je nujna, da ljudje niso zbegani, ki gre za osnovno etično načelo, ki pravi, delaj kaj tržno zanimivega, da boš lahko preživel. Vlada Boruta Pahorja nas je že zdavnaj prepričala, da moraš delati samo tisto, za kar ima vlada razumevanje. V takih razmerah je vsa država postala sekta za čaščenje naglo rastoče krize. Zato bi kazalo Alešu Guliču zaupati še samo vlado in državni zbor, oboje hkrati. Ker sta pač močno sveta!