Komunikacijski revolucionarizem
Res je, sodobni kanali omogočajo marsikaj koristnega in so človeški komunikaciji dali številne nove zmožnosti. Če smo včasih dobili kakšno pismo do dve na dan, budno bedeli nad računom stacionarnega telefona, novice prebrali v časopisu ali si vzeli pol ure za radio ali televizijo, je stanje danes bistveno drugačno. Elektronski nabiralniki se polnijo z vsebinami iz poklicnega in zasebnega življenja, a tudi z vsebinami, ki so povsem irelevantne – vabili, razglasi, oglasi in seveda tistim ostankom, ki ga filter za nezaželeno pošto ni pravilno prepoznal. Mobilni telefoni so nas naredili vsenavzoče in skoraj vedno dostopne, kratka sporočila SMS nam služijo za hitro in včasih manj motečo izmenjavo oziroma za alternativno rešitev, kadar se nam klicanioseba (ah, ti sodobni nesramneži) ne oglasi takoj. Tu je seveda še nujno RSS, saj moramo vendar ostati informirani; pa brskanje po najljubših straneh, pregled video ponudbe, morda tudi kakšen forum. Da pa slučajno ne bi zgrešili kakšnega klenega pogovora, je obvezna oprema še »instant messaging«, po možnosti univerzalen klient za čim več protokolov in pa seveda Skype.
Čeprav se zdi, da smo že presneto družabni, smo šele prišli do družabnih omrežij. Uporabniki Myspacea so bržkone le še alternativci in tisti, ki uživajo v kičastem šminkanju nepreglednih osebnih strani, pravi intelektualec (ki ga iz njemu neznanega razloga niso najeli kot dežurnega kolumnista v kakšnem pomembnem časopisu) ima seveda blog. In dobre blogerje spremljajo vsaj dobri blogerji. Kralj pa se seveda imenuje Facebook, aplikacija, s katero je beseda prijateljstvo dobila povsem nov pomen, vsiljevanje raznih povabil, smešnih posnetkov, turističnih slik in modrih misli ob kuhanju kave, ki da zelo prija, pa tudi. Če smo poslovni, si nemara omislimo še Linkedin, za »matričarje« iz Second Worlda pa verjetno niti več ni rešitve. In potem se zgodi »revolucija« (ah, že spet) in nekako se pojavi Twitter. Nekaj povsem »novega«, pa čeprav zgolj močno poenostavljen IRC. Ultimativen sistem za hiter prenos ... česarkoli, če le ne presega magične meje 140 znakov. Res je, morda čas, ki ga človek porabi, da pregleda vse te »tiny url« povezave, presega čas, ki bi ga porabil, če bi kratko malo poslušal radio ali pač čakal, da novica zaokroži ... pa vendar. Twitter je vendarle (menda, vsaj tako pravijo) omogočil demonstracije tako v Egiptu kot v Iranu. O.k., organizatorje so prav zaradi tega izsledili in zaprli (tekstovno komunikacijo je pač laže izslediti kot glasovno), pa vendar – burka je bila. Dobro, morda bi bilo drugače, če med dogodki v Iranu ne bi ravno umrl »Jacko« in bi te nesrečne dežele v petih minutah ne zabrisal iz glavnih tem. Dobro, večati pomembnost informacije z ogledom, ki je posledica števila ogledov, res ni najbolj okusno, se pa prime. »Pa saj gledaš le naročeno,« bodo porekli eni. Morda, a večina uporabnikov sledi trendom, kot vedno v življenju. »Resni« uporabniki pa se bombardirajo z uporabnimi, pa tudi povsem neuporabnimi mislimi in povezavami, pogosto misleč, da so v varnem zavetju anonimnosti in nepreglednosti, v bistvu pa so na najbolj odprtem terenu nadzora in manipulacije.
Resna raba informacijskih kanalov pač ne sovpada s »social spemingom« in »overdoziranjem«, ki se ga gremo dandanes v različnih oblikah. In tudi revolucije, ki jih rojevajo tovrstni sistemi, so kratkotrajne, kot je kratkotrajna vrednost informacije na njih, pa čeprav so najhitrejše. Bolj pomembno je, da informacije obvladujemo – jih nadzorujemo, ovrednotimo in razumemo. Kar niti ni enostavno. In kot se zdi tudi v naši deželi, ko gre delavec na ulico, ne rabi niti telefona.
Več preberite v oktobrski številki revije 