Karierni diplomati

Vsaka država se običajno ukvarja z notranjimi problemi. Kadar se loteva zunanjih zadev, pa lahko izbira med različnimi prijemi. Zunanja politika se začne z raziskovanjem džungle, proučevanjem hroščev in metuljev, arheoloških ostankov, in se mimogrede nadaljuje s turizmom in kolonializmom. Kolonializem ni zgolj črpanje nafte in uničevanje gozdov, t. j. prej omenjene džungle, ampak je kulturna dominacija. Vnos lastnih kulturnih modelov. Ena izmed najpomembnejših oblik politike je vojaška intervencija, točneje, vojne so nadaljevanje tako notranje kot zunanje politike. Tu se moramo vprašati ali država, ki sodeluje kot podpornik neke velesile v vojni v Afganistanu, sploh lahko ima oziroma sploh sme imeti lastno politiko? Kakšni karierni diplomati, lepo vas prosim. Če bi Slovenija kje imela kakšnega diplomata, bi ta moral s tablo v roki postopati po parkirišču pred Državnim zborom in protestirati proti slovenski udeležbi v Afganistanu! Če si ogledamo proračun in razmerje med sredstvi, ki jih država namenja šolstvu in vojski, nam postane jasno, da je vojska za Slovenijo nekaj nadvse pomembnega. Vojaki so profesionalci. Niso namenjeni obrambi domačih logov in dolin, ne, namenjeni so podpiranju zunanje politike najnovejšega Nobelovega nagrajenca. To je dovolj. Slovenija prispeva svoj delež k podpiranju miru na svetu, pa naj bo ta svet zgolj Afganistan ali kar Kosovo. Iz te teze jasno sledi, da je nakupovanje patrij (oklepnih vozil za slovenske nosilce zunanje politike) popolna prioriteta. Ni važno, kdo je dobil podkupnino v zvezi z naročilom teh bizarnih vozil, važno je samo, da so taka naročila in podkupnine pač nujne, če se država izraža v zunanji politiki predvsem z vojaško podporo neki drugi velesili. Slovenijo nadvse zanimajo patrije, korupcija, policijske raziskave. Zakaj take malenkosti? Združene države so v Afganistanu zato, ker so tam tudi njihove multinacinalke. Združene države kombinirajo vojno in gospodarske dejavnosti. Ameriški predsednik lahko skrbi za moralo in mir na svetu, ampak skrbeti mora za gospodarstvo! Ni mi pa jasno, kako naj Slovenija, del nekdanje Jugoslavije, tako rekoč ustanoviteljice gibanja neuvrščenih, istočasno lepo podpira Združene države in obenem upa, da bo imela kakšno zunanjo politiko. Kar velja za Slovenijo, velja tudi za Evropsko unijo. Kaj misli ta Evropska unija? Vrhunec vsega bi bilo, da si izvoli za predsednika Tonyja Blaira, Bushevega pajdaša iz obdobja napada na Irak, iz obdobja organiziranega laganja o iraškem atomskem orožju. Nič čudnega, da hočejo poslanci slovenskega državnega zbora potovati po svetu in to v misijah prijateljstva z Indijci, Kubanci in tako dalje. Želijo si zunanje politike, hrepenijo po njej. Nič nenavadnega za poslance! Ko poslanec, izkušen v mednarodnih odnosih in uporabi prevajalk v stikih z domorodci daljnih dežel, preneha z mandatom, je jasno, da ga bo država zaposlila v vojski, kjer bo piarovec teh ali onih mednarodnih enot ali pa ga poslala za diplomata. Ne rečem, da bi morali nekdanji poslanci biti obvezno veleposlaniki, ne. Lahko bi pa bili dopisniki za televizijo, saj so tako ali tako že štiri leta nabirali izkušnje v televizijskih prenosih iz državnega zbora in na okroglih mizah! Tudi bi lahko postali direktorji kulturnih in izobraževalnih centrov, s pomočjo katerih bi morala začeti Slovenija širiti svojo kulturo po drugih celinah! Kakšna je ta slovenska kultura, vitalna, močna, primerna za koloniziranje sveta? To je opazno na slovenski nacionalni televiziji. Narod, ki ima takšno televizijo, ne potrebuje zunanje politike. Nekdo bi morda rekel, tudi vojske ne, ampak če Evropska unija podpira Združene države in Nobelovega nagrajenca, potem mora pač tudi Slovenija nekako sodelovati.

Gibanje neuvrščenih je združilo večino držav našega planeta v prizadevanjih za prijateljska srečevanja predsednikov držav in vlad. Politiki so gojili prijateljstvo in prijateljstvo je polnilo medije, otroci pa so mahali z zastavicami. Prihajalo je tudi do gospodarskega sodelovanja. Vendar ne tako zelo učinkovitega, kot če se ga lotijo multinacionalke. Samo veliki in močni gospodarski sistemi se znajo lotevati globalnega kolonializma. Politiki neuvrščenih držav nikoli niso mogli strpati v delegacije dovolj gospodarstvenikov. In zbrati dovolj kapitala. Uspeh je rezerviran za tiste, ki znajo kolonializem, vojne, prodajo orožja in gospodarstvo ustvarjalno združiti. Takšne države potem seveda lahko celo imajo zunanjo politiko, kakršnokoli že, in pri tem lahko uporabljajo tudi vojne, če jim pri takšni zunanji politiki koristijo. Slovenci imamo profesionalno vojsko, imamo tudi karierne diplomate, ampak pravi vojaki in pravi diplomati so samo naše ljubljenci v državnem zboru!