Dvesto enajst občin

Ko je potrebno izbrati novega ministra za lokalno samoupravo, ga izprašuje državnozborski odbor, v njem je najtehtnejši izpraševalec Franc Pukšič. Župan občine Destrnik ima priložnost, župana Ljubljane in Maribora, ki nista poslanca, pa seveda ne. Zato je edina različica, kako izpeljati ureditev Slovenije dvesto enajstih občin, tista, ki jo zastopa Franc Pukšič. Ta je edina tudi zares udejanjena. Franc Pukšič trdi, da je zgodba o dvestotih občinah zgodba o uspehu, kandidat za ministra se seveda strinja. Poudari, da ni nikoli govoril, da bi število občin bilo treba zmanjšati, ni pa naklonjen možnosti, da bi se število občin povečalo. Tudi za pokrajine kandidat za ministra pove, da če bodo, pač bodo, če pa jih ne bo, jih pač ne bo.

Iz tega bi sklepali, da bo bodoči minister Henrik Gjerkeš uporabljal tiste mehanizme, ki so že realizirani in ki so uspešni in ki seveda veliko obetajo tudi v prihodnje. Vendar tu naletimo na nekaj nejasnosti. Od samostojnosti Slovenije potekajo zapletene debate o pokrajinah. Pokrajine so strokovno vprašanje, še bolj pa so politično vprašanje. Do pokrajin, kot vemo ni prišlo in potem, kako vlada sedanja koalicija, jih v kratkem nikakor še ne bo. Kaj pa občine? Od štiriinšestdesetih občin smo prišli na dvesto enajst občin. Franc Pukšič, župan Destrnika in večkratni poslanec trdi, da se male občine obnesejo. Če se res obnesejo, potem dajmo čimprej razdeliti Ljubljano na petdeset do sto dvajset malih občin, Maribor spet na trideset do sedemdeset malih občin. Potem pa so tu še Koper, Celje, Kranj in tako dalje, mesta, ki bi jih zlahka razdelili na občine po pet ali celo kar po dva tisoč prebivalcev! Ko globoko sklonjen nad zemljevid Ljubljane preračunavam, kako bi se enkrat za vselej znebili Zorana Jankoviča in Mihe Jazbinška in bi se petdeset do sto dvajset ljubljanskih občin lepo zlilo s štiriindvajsetimi ob-ljubljanskimi in kako bi potem sedemdeset do sto petdeset osrednje slovenskih občin skrbelo za skupne investicijske podvige, vidim, da je Henrik Gjerkeš vržen v veletok procesa, ki bo pripeljal do sto petdesetih ljubljanskih stadionov in ustreznega števila občinskih smetišč. Pa tu gre samo za del načrtovane osrednje slovenske pokrajine! Ene izmed osmih slovenskih!

Ko hoče Zoran Jankovič za Ljubljano nekaj denarja od šestdeset milijonov evrov, ki jih je mesto pred dvema letoma izgubilo, slišimo poslance, ki trdijo, da ima Ljubljane za tretjino višje dohodke, da pa druge morebitne pokrajine, recimo Pomurje s sedemindvajsetimi občinami, ne uspevajo tako dobro. Nič ni lažjega, kot reči, da takšna zakonodaja zahteva, naj dvesto občin vzdržuje bogato ljubljansko občino! Tisti, ki govorijo v državnem zboru, so poslanci različnih, v glavnem prav majhnih občin. Majhne občine so slovenska realnost, velike mestne občine so pa čudaška izjema. Ko naj vlada zaposli prebivalce osmih pokrajin, bi si morali ministri teh osem pokrajin predstavljati. Predstavljali so jih bodo dokaj težko, dokler bodo živele samo kot zgodovinski spomin. Lahko si jih sicer ogledujemo iz helikopterja, kot administrativne celote pa niso razmejene, prepoznavne, reklamirane (na jumbotih). Tako je vsa razprava o lokalni samoupravi eno samo upanje, da bo Bruselj, potem ko se je že navadil opazovati dva milijonsko Slovenijo kot pomembno državo, opazil še dvesto enajst občin in se jih navadil razlikovati in v njih prepoznal primerne kandidatke na razpisih. Res, če se dvesto občin žene za denarjem, je to lahko administrativno zapleteno, ampak kaj drugega kot zapletanje administracije je glavni namen združene Evrope?

Kot teoretik katastrof se ukvarjam s hipotetičnim prikazom Evrope, razdeljene na dvesto petdeset tisoč občin. Za začetek privoščim Evropi vsaj petdeset tisoč Francev Pukšičev. Borut Pahor pa bo nekoč zanesljivo evropski komisar za lokalno samoupravo.