Pristajanje na češki obali

William Shakespeare je napisal igro "Zimska pravljica" po starogrškem romanu, prevedenem v latinščino. V tej igri vrže neurje ladjo na češko obalo. Ta "češka obala" je stoletja služila za dokaz, da se veliki dramatik ni oziral na zgodovinske in zemljepisne podrobnosti. Vendar je londonski gledališki direktor v šestnajstem stoletju razmišljal čisto razsodno: slišal je za Čehe, najbrž je slišal tudi, da so del avstrijskega cesarstva, to pa del nemškega cesarstva, pri tem je slišal tudi za Sredozemsko in za Jadransko morje in zdelo se mu je logično, da imajo tudi Čehi morje, pa tudi dostop do odprtega morja. Če so že del evropske zgodbe. Češki predsednik Klaus je pogumen mož. Podpis lizbonske pogodbe pogojuje z zanimivimi zagotovili. Čudno se mi zdi, da ga Borut Pahor ni prepričal, da bi zahteval tudi češki dostop na odprto morje. Ker če bi ga Klaus zahteval, bi ga najbrž dobil. Tako bi ga Čehi lahko posodili Slovencem. Ali pa bi ga dobili vsaj Slovenci in bi ga posojali Čehom. Nekoč smo bili del neke Avstro-Ogrske, ki sploh ni bila nikakršna evropska unija, je pa zagotavljala obalo tako Slovencem, Slovakom, Čehom, Avstrijcem in Madžarom. Danes pa Evropske unije stik njenih članic sploh ne vznemirja. Ta "stik" vznemirja opozicijo v slovenskem in opozicijo v hrvaškem parlamentu. Opozicije so pač za to, da jih to ali ono strašno vznemirja. Tudi mene ta "stik z odprtim morjem" preganja že osemnajst let. Verjamem, da preganja tudi večino Slovencev. Ampak zakaj moramo Slovenci zaradi tega "stika" zasovražiti Hrvate in zakaj morajo zaradi tega "stika" Hrvati zasovražiti Slovence? Zakaj morajo Evropejci zaradi tega "stika" zasovražiti zdaj Slovence, zdaj Hrvate, zdaj oboje skupaj, ker jih pač oboji ovirajo pri širitvi Evropske unije, tako kot tudi češki predsednik, ki odlaša s podpisom lizbonske pogodbe. Vsekakor je "stik z odprtim morjem"naredil slovenskega predsednika vlade Boruta Pahorja in hrvaško predsednico vlade Jadranko Kosor za izjemno pomembni osebnosti. Kdor ugovarja pomembni osebnosti, pa postane junak, vseeno ali prihaja iz slovenske ali iz hrvaške opozicije, še več, tudi, če je že zgolj pravni strokovnjak ali pa sodi kot politik že v polpreteklo zgodovino, zadostuje, da pove nekaj odločnega o tem, komu in do kam morje pripada, in že zasije v medijih v osveženi podobi. To plavanje v Piranskem zalivu in pristajanje na češki obali je postala nova športna disciplina. Samo promovirati jo je potrebno. Samo razširiti na vso Evropo in že imamo naslov za globalne medije: Evropa išče svoje nove obale! Ker so se nekoč v prejšnjem stoletju stvari zapletle okoli Sueškega prekopa, seveda ne moremo ostati kar tako hladnokrvni. Posebno ne v času, ko divja vojna v Afganistanu in zdaj še Pakistanu in ko se samomorilski napadalci mimogrede razstreljujejo na tržnicah in pobijajo civiliste,najraje kar ženske in otroke, da bi dokazali, kako je na tem svetu vendarle potrebno spremeniti kakšno politiko. Svet je gledališče. Ko sem bil otrok, so mi razliko med vasjo in mestom razložili takole: v mestu lahko hodiš v gledališče, na vasi pa ne moreš. Če pomislimo na drugo polovico dvajstega stoletja, na socialistične in jugoslovanske čase, je gledališče bilo pač tisto izjemno prizorišče, kjer so se udejanjali junaki in kjer so junaki lahko govorili junaške misli, globoke in po možnosti zgodovinske, da ne rečem, celo politične. William Shakespeare je bil sestavni del gledališke in politične scene. Danes nam je od priljubljenega elizabetinskega dramatika ostala samo še češka obala. Izraz mi je ljubši kot Piranski zaliv ali Savudrijska vala. Vsekakor zveni bolj evropsko in bolj olajša življenje slovenskim in hrvaškim politikom, pozicijskim kot opozicijskim, da se jim ni potrebno ukvarjati s brezposelnostjo, stečaji, krizo in grozotami kapitalizma. Edino srečo imamo, da se nam nihče ne razstreljuje in morda tudi, da niti Slovenci niti Hrvati zaenkrat ne potrebujemo atomske bombe.