Sporazum v rokah opozicij

S podporo hrvaškega sabora podpisu sporazuma o meji s Slovenijo se je dokončno končalo obdobje največjega zastoja glede reševanja tega spornega vprašanja. Kot smo na tem mestu napovedali že večkrat, je tako postalo očitno, da je bila slovenska blokada Hrvaške upravičena in je res pripeljala do za Slovenijo najbolj “ugodne” rešitve za določitev meje. Gre seveda za famozno točko 3 b sporazuma, ki arbitražnemu sodišču nalaga, da poišče “stik” z odprtim morjem Slovenije. Prav tako se je pokazalo, da je bila doslej največja slovenska zahteva – načelo pravičnosti – pretirana oziroma da je bila res “blef”, ki je v zadnji fazi pogajanj hitro odpadel. Pravičnost je v sporazumu sicer omenjena, toda v svojem “ožjem” pomenu in ne v obliki zahteve po vključitvi načela ex aequo et bono.

Da je Slovenija tokrat res nekaj dosegla so pokazale tudi razprave v hrvaškem saboru. Nekateri poslanci so izražali strah, da gre lahko pri odločanju sodnikov za politično rešitev, saj bo Evropska komisija odločala o sestavi arbitražnega sodišča. To je seveda za Hrvaško, ki ni članica EU dejansko manj “ugodna” rešitev, kot pa odločanje o sporu s strani Meddržavnega sodišča, kjer institucije EU seveda nimajo nikakršne vloge. Predsednik največje opozicijske Socialdemokratske stranke (SDP) Zoran Milanović je tako zahteval celo pojasnilo, zakaj je hrvaška vlada sprejela, da Evropska komisija kot politično telo določa arbitražne sodnike, ki bodo odločali o sporu o meji med Hrvaško in Slovenijo. SDP po njegovih besedah ne bo podprl ratifikacije sporazuma, dokler ne bodo objavljena imena sodnikov za sestavo arbitražnega sodišča s seznama Evropske komisije. Spomnil je tudi, da je večina hrvaških strokovnjakov za mednarodno pravo soglasna, da sporazum za Hrvaško ni dober. Po mnenju Milanovića pa predstavlja sporazum celo "zaroto proti Hrvaški" – in te besede je Milovanović izrekel kljub temu, da ga je pred nekaj dnevi Borut Pahor osebno v Zagrebu prosil za podporo sporazumu. Tudi s strani drugih poslancev so v saboru padale težke besede, celo o “izdaji” nacionalnih interesov, ki naj bi jih zagrešila hrvaška premierka Jadranka Kosor. Kljub temu je sabor na koncu z 80 glasovi za dal soglasje vladi za podpis sporazuma in objavo enostranske izjave. Proti je glasovalo osem poslancev, vzdržanih pa jih je bilo 45.

Kritiki, ki so trdili, da je vsakršen diplomatski pritisk neprimeren, da bosta Slovenija in Hrvaška s strani evropske komisije dobili preprosto kar “zaušnice” in tisti, ki so bili prepričani da je potrebno sprejeti vsako že pred tem ponujeno rešitev zato niso imeli prav. Vztrajanje Slovenije in predvsem Boruta Pahorja se je torej splačalo.

Vendar pa to še ne pomeni, da sporazum ni povsem brez nevarnosti. Popolna odsotnost širše pojmovane pravičnosti iz sporazuma omogoča, da sodišče določi stik samo na podlagi mednarodnega prava, v skladu s temi pravili pa je res težko, če ne celo nemogoče določiti “stik” Slovenije z mednarodnimi vodami, saj bi za to, da bi Slovenija zagotovo dobila ta stik Slovenija morala tudi posedovati kopno najmanj do Savudrije. V sporazumu tudi nikjer ne piše, da bo arbitražno sodišče upoštevalo stanje na dan 25.06.1991. Sporazum zgolj izničuje samo vse akte obeh strani, ki so bili glede meje sprejeti po tem datumu. Po slovenski interpretaciji je Slovenija dne 25.06.1991 imela “stik” z mednarodnimi vodami, po Hrvaški pa meje med Slovenijo in Hrvaško ni bilo, mednarodno pravo pa “stika” Slovenije ne omogoča. Stanje na ta dan bo zato sicer pomembno pri določanju poteka na kopnu (po načelu uti possidetis) toda iz vsebine arbitražnega sporazuma je še vedno povsem nejasno, kakšno je bilo to “stanje” na morju. Samega “dejanskega stanja” na morju namreč ne omenja noben člen sporazuma. Tudi hrvaška enostranska izjava “o neprejudiciranju”, ki jo želi hrvaška vlada sprejeti pred ratifikacijo sporazuma o arbitraži, bi lahko zapletla sporazum v ključni točki – hrvaška izjava namreč neposredno nasprotuje vsebini točke 3b in vzbuja videz, da Hrvaška en, za Slovenijo ključen stavek, interpretira povsem drugače kot Slovenija. Ker lahko sporazum dokončno interpretira le arbitražno sodišče, je to morda manj pomembno, kot se zdi, vsekakor pa odpira “okno” za nove zaplete, še posebej zato, ker je Slovenija kot koncesijo Hrvaški “podaljšala” rok za določitev meje s strani arbitražnega sodišča. Tudi zato bi lahko Hrvaška v EU vstopila še predno bo meja določena. Verjetnost, da bi Hrvaška odstopila od ratificiranega sporazuma je seveda majhna in še manjša je verjetnost, da odločitve arbitraže ne bi spoštovala, vendar se je potrebno zavedati tudi te možnosti. Zato bi bilo modro razmisliti tudi o sprejemu slovenske “interpretativne” izjave oziroma izjave o neprejudiciranju ob ratifikaciji sporazuma, ki bi poudarila, kako Slovenija razume člen 3 b arbitražnega sporazuma.

Največja nevarnost za sporazum pa je vsekakor odpor opozicij obeh držav. Če bo zaživel, zato ni več odvisno od vlad, pač pa od slovenske in hrvaške opozicije. V kolikor hrvaška SDP in slovenska SDS ne pristaneta na sporazum, lahko dogovor ostane mrtva črka na papirju. Tudi sporazum Drnovšek – Račan je bil namreč parafiran, vendar v saboru ni dobil dvotretjinske podpore. Ratifikacija mednarodnih sporazumov pa je nujna, predvsem tam, kjer sporazumi sami določajo začetek veljavnosti z ratifikacijo. Toda glede na vse zapisano, je jasno, da sta obe državi na dobri poti, da rešita svoj spor, zato je mogoče samo upati, da bo sporazum na koncu preživel vse odpore – na slovenski strani referendumske, na hrvaški pa tudi odpor cerkvenih krogov in dela intelektualcev. Za opozicijske sile v obeh državah bi bilo bolje, če bi svoj dosedanji odpor sporazumu prišteli v vsoto učinkov, ki so preprečili, da bi bil sporazum “še slabši”, kot pa da ga rušijo. Uspeh diplomacij je zato potrebno “razosebiti” – sporazum namreč dejansko ni uspeh Boruta Pahorja in Jadranke Kosor in še manj obeh vlad. To je sporazum, ki je zgrajen na piramidi osemnajstletnih slovensko-hrvaških pogajanj in je uspeh vseh slovenskih in hrvaških vlad ter njihovih opozicij, pa tudi številnih intelektualcev in ustvarjalcev javnega mnenja, ki so sodelovali v vseh javnih razpravah o tem problemu, prav zato pa ima tudi lepe možnosti, da postane uspešen sporazum dveh držav. In obratno – če si bosta Borut Pahor in Jadranka Kosor prehitro pričela deliti zasluge za sporazum bo sporazum na najboljši poti, da propade.

In povsem na koncu tudi ob tem sporazumu ni mogoče mimo dejstva, da dolgo časa veliki “zaveznici” Slovenija in Hrvaška nista bili sposobni sami rešiti obmejnega spora, čeprav sta Hrvaška in Črna gora (oziroma ZRJ) podoben spor na Prevlaki rešili sami in to kljub veliko slabšim odnosom. Sporazum je v tem pogledu zagotovo ne samo uspeh, pač pa tudi velik zgodovinski madež in to za obe državi.