Ubijalske ideje

V Cankarjevem domu sem prisostvoval simpoziju o Tarasu Kermaunerju. Presenetili so me izjemno dobro napisani referati, v njih se je pred mano prikazal zrel mož, dramaturg, filozof, ki ga nikoli ne nehalo skrbeti, kaj mislijo Slovenci o svoji domači dramatiki, pa o domačem liberalizmu in komunizmu in fašizmu in o političnih strankah in seveda ne nazadnje o Bogu.

Doma sem pobrskal po fasciklih, zdaj imam pred seboj pismo iz leta tisoč devet sto sedemindevetdeset. Enajst let je minilo od takrat, pisal mi je Taras Kermauner, vrnil mi je teksta dveh mojih dram, dramo „Xerxes ali Seks ali Diktatorjeve seksualne težave“ iz leta tisoč devetsto oseminšestdeset in dramo „Evangelij po Frančku Rudolfu“ iz leta tisoč devet sto dvainsedemdeset, obe torej iz časa hipijev in vietnamske vojne. Taras je sporočil „ker zdaj sem si drami končno presnel za arhiv“. Poudaril je, kako sta drami genialni, mimogrede pa izrazil zaskrbljenost za magistra Rudija Šeliga, „preveč je padel pod vpliv Nove revije“. Obenem je Kermauner izrazil zaskrbljenost zaradi Nove revije, ker „preveč je padla pod vpliv Jožeta Pučnika“. Na koncu je dodal, da je zdaj našel Boga in da ga je našel v okviru katoliške cerkve, ki edina omogoča, da je človek lahko svoboden, avtonomen, posamezen. Danes ne vem, kaj sem na pismo odgovoril. Navadno ne pišem pisem. Ampak danes, novembra dva tisoč devet, sem mimogrede opazil, da je Bog v resnici temeljit: poskrbel je za magistra estetike Rudija Šeliga, nič več ni pod kvarnim vplivom Nove revije, poskrbel je tudi za Novo revijo, nič več ni pod kvarnim vplivom Jožeta Pučnika. Bog je poskrbel celo za Jožeta Pučnika, Slovenija se nič več ne osamosvaja, mogoče ravno nasprotno, postaja del nekakšne skupne celote. Počasi pozabljamo, da je Jože Pučnik na vsak način hotel, da se Slovenija osamosvoji in to takrat, ko si nihče (kdo bi to danes priznal!) ni upal niti na glas govoriti o tem. Jože Pučnik je prepričal vrsto strank iz koalicije Demos in tudi takratno opozicijo, da se mora Slovenija ločiti od Balkana. Zdaj se po Jožetu Pučniku imenuje letališče, Slovenija pa je del ohlapno združene Evrope, slovenska koalicija in opozicija in hrvaška koalicija in opozicija nas pa prepričujejo, da še vedno ni meje med Slovenijo in Hrvaško in da je, kot vse kaže, še zelo dolgo ne bo. Bog je letos poskrbel tudi za Tarasa Kermaunerja, tako da ga ne more več skrbeti niti za Šeliga, niti za Novo revijo, niti za Pučnika, kaj šele za stik Slovenije z odprtim morjem. Pred dnevi sem se torej oglasil v Cankarjevem domu na simpoziju o Tarasu Kermaunerju, edinem kritiku in teoretiku, ki je kdaj trdil, da sem nekoč pisal genialne drame. Drama o perzijskem cesarju Xerxu govori o totalitarnem vladarju nad več kot štiridesetih različnih narodov z Bližnjega in Srednjega vzhoda, kako skuša zlomiti demokratične (in nekako zahodnjaške) grške mestne državice. V tekst sem s vseh vetrov nabral najslikovitejše in najokrutnejše prizore iz knjig, ki so v tistem času nenehno izhajale in razkrivale strahote nacističnih in stalinističnih taborišč in vmes sem natrosil paradoksalna grozodejstva, ki se dogajajo v osvajalnih, domovinskih in revolucionarnih vojnah. Drama je bila dvakrat posneta za radio, najprej Radio Študent, potem Radio Slovenija, izšla je v reviji Problemi. Taras Kermauner je o njej napisal petinpetdeset strani razprave, ta je izšla v več knjigah in v prevodu v Vrnjački Banji. Drama „Evangelij po Frančku Rudolfu“ je predelava „Škofjeloškega pasjona“, opisuje, kako nekateri posamezniki skušajo moralno preroditi svet, zato v okolju totalitarizmov dvajsetega stoletja hodijo med ljudmi in jih skušajo z nenehnimi predavanji odrešiti, da bi živeli v miru in se ljubili med sabo, in osredotočil sem se na dejstvo, da je vsakega med njimi vedno nekdo izdal, kar je pripeljalo do krutih posledic. Tako nastopajo v drami Hitler, Stalin, Che in Mao. Nič posebno originalnega. Tudi o tej drami, ki nikoli ni izšla, tudi igrali je niso, je Taras Kermauner napisal celo knjigo, kjer dramo skoraj v celoti citira. Teh mojih genialnih dram niso igrali, igrali so mi samo tiste manj genialne. Danes, leta dva tisoč devet, je Tine Hribar napisal v „Delu“ dolgo razmišljanje o tem, kako so totalitarizmi ubijalski. Saj veste, nacizem, fašizem, komunizem. Danes ljudje več ne beremo knjig, v knjigah so podrobno opisani razni režimi, bolj ali manj totalitarni in bolj ali manj demokratični, in res, ubijanje lastnih državljanov in tujcev je bilo v dvajsetem stoletju neverjetno razširjeno. Kadar je prišlo do vojn, osvajalnih, verskih, nacionalističnih, je bilo ubijanja še več. Tudi danes ni bistveno drugače. Od kar imamo televizijo, nas sproti obveščajo o masakrih na raznih delih sveta, televizija je slikovita, vendar ne gre v podrobnosti in nas ne seznani niti z žrtvami, niti storilci. Z velikimi idejami pa sploh ne. Zato je lepo, da vsaj Tineta Hribarja vznemirja dejstvo, da so nekatere ideje bile kdaj pa kdaj izjemno ubijalske. Pri tem bi kazalo upoštevati, da so bile ene malo bolj, druge malo manj uspešne, pa da so nekatere ubijale veliko dalj časa kot nekatere druge. Pri tem nobene velike ideje ali religije za vsak primer ne kaže posebej pohvaliti, da je bila zelo učinkovita. Ne, ljudi je toliko, da se nobeno ubijanje dolgoročno ne obnese, tudi Iranci zastonj kričijo, da bodo uničili Američane in Izraelce. Tudi Evropejci zastonj pričakujejo od svojih vlad, da bodo izničile talibane. K sreči nas danes Evropejce, posebno tiste mlajše, totalitarizmi, Taras Kermauner in Tine Hribar nič več prav pretirano ne vznemirjajo.