Lipicanec in dve kameli

Franček Rudolf
16. 11. 2009

/media/www/slike.old/novice/camelface.jpg

© eNil

V pariškem Louvru sem na bližnjevzhodnem oddelku našel skulpturo, pod katero je pisalo: „Kralj Ura in njegov šef komunale in finančni minister opazujejo pot sonca čez nebesni obok.¨ Trije možički v haljah in z visokimi kapami opazujejo sonce, pritrjeno na obok nad njihovimi glavami. Med študentskimi demonstracijami leta 1968 je Milan Jesih napisal: „Titu vdan nategnem Mississipi!“ Zdaj si pa predstavljajte slavilen kip, ki prikazuje Tita, po možnosti v spremstvu Jovanke in Kardelja, kako opazuje Milana Jesiha, ki (najbrž s pomočjo Martina Strela) nateguje Mississipi! Martin Strel je povedal, da je v širokem svetu znan vsaj toliko kot Slavoj Žižek. Slovenija je torej znana po Martinu Strelu in Slavoju Žižku in ves svet je pripravljen prisluhniti njunim izjavam. Zadnje leto je morda Slovenija znana tudi po Piranskem zalivu. Nekaj slovenskih in hrvaških politikov se trudi, da bi bilo tako. V čem se Piranski zaliv razlikuje od Martina Strela in Slavoja Žižka? Sam Piranski zaliv nam ne pove kaj veliko, vendar drugi o tem zalivu povejo vsak dan in vedno znova veliko resnic. Te resnice novinarji tlačijo v časopise in vedno več opisov tega, kar se bo čez nekaj let zgodilo, se znajde pred nami. Piranski zaliv nam dobesedno vsak dan obeta nove in nove senzacije! Spremljamo divjo ihto pravnikov in politikov in zdaj nas bodo poklicali še na referendum. Vsak dan nam kdo prišepetava, za kaj naj glasujemo. Prvi žarek upanja, da ni vse tako črno, kot se zdi, nam ponuja Borut Pahor, odpotoval je v Libijo in s seboj je peljal gospodarstvenike. Mogoče je čas, da začne Slovenija kaj graditi tudi po Afriki. Vendar slovenski predsednik vlade je podaril predsedniku Gadafiju lipicanca in dobil v dar dve kameli. Brez težav ugotovimo, da če ponudiš novinarjem športnika, morajo prikazati tudi njegovo delovanje na terenu. V spominu mi še vedno živi Martin Strel, kako se prekucne v to ali ono veliko reko, Donavo, Jang ce kjang, Amazonko, Mississipi, in potem ga tok nosi v daljavo tisoče kilometrov daleč. V spominu Američanov in ostalih prebivalcev sveta je torej največji slovenski junak za večno ohranjen kot tisti, ki plava s tokom in pri tem vztraja tisoče kilometrov! Jasno je, da je takšna slava nesmrtna! Slovenci in Hrvati ga posnemamo: gojimo silna čustva do Piranskega zaliva in ta čustva prenašamo naprej na sporazum, na referendum, na mednarodne arbitre, na ZDA in na Evropo. Novinarjem pa ta naša čustva niso zadosti, sprašujejo se ali bo lipicanec res moral na pot v daljno Libijo, kaj bo tam počel sam samcat, kakšne kobile bo oplojeval in ali ga bo predsednik Gadafi čisto zares jahal? Še težje, kot poslati Boruta Pahorja v Libijo je, kako tja spraviti lipicanca. Tu se prikaže prva logistična naloga novega libijsko-slovenskega prijateljstva. In da je mera polna, imamo že nov cilj: spraviti dve kameli v Ljubljano in živalski vrt. Tu določno protestiram. Pred leti sem v Tunisu, v puščavskem mestu Tozeurju, pil čas z beduinom in silil je vame, naj mu v skupini turistk najdem primerno ženo, seveda zato, da bi se lahko on sam preselil v Slovenijo, najbrž seveda v Ljubljano. Na vprašanje, kaj bi tu počel, je gladko odgovoril, da ima že zdaj šestdeset kamel, kakih sto štirideset bi jih pa dokupil in tako bi organiziral javni prevoz v Ljubljani, da bi lahko preživljal sebe in ženo. Pri tem ga je najbolj molzlo, ali imajo moški v Sloveniji lahko štiri žene, tako kot v Saudovi Arabiji, v Tunisu je namreč to prepovedano. Ko sem mu skušal razložiti, da imaš pri nas lahko žen, kolikor hočeš, dokler te na dajo na čevelj, da pa ni jasno, kaj lahko v Ljubljani počneš s kamelami. Beduin se je široko zasmejal in mi povedal, da so kamele vedno za kaj uporabne. Naj bom brez skrbi! Tudi danes sem brez skrbi, Borut Pahor je z izmenjavo daril prišel do nečesa nadvse uporabnega. Upajmo, upanje je tisto, česar ne smemo zanemariti: Slovenija bo imela stik z odprtim morjem in imela bo tudi kamele. Ko prebiram, kako državni zbor zaradi varčevanja ne zmore pošiljati poslancev v Indijo in Afganistan, me resnično skrbi: kako naj Slovenija najde prijatelje v širnem svetu, kako naj prijateljstva razvija in neguje? Kako naj pošilja nove in nove lipicance po svetu in dobiva v zameno nove in nove kamele?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Kam bi Janša poslal 50.000 zaposlenih v javnem sektorju?

Predsednik vlade je napovedal prestrukturiranje javnega sektorja