Bodo jutri razdeljena glavna mesta v EU?
Voditelji EU, med njimi premier Borut Pahor, naj bi ta četrtek na izrednem neformalnem srečanju v Bruslju izbrali prvega stalnega predsednika Evropskega sveta, visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko EU ter generalnega sekretarja Sveta EU. Ugibanj je veliko, a dejansko EU pred vrhom tava v temi in kaže, da bo srečanje dolgo. Premier Pahor je v torek pojasnil, da mu je vlada dala "diskrecijsko pravico, da kot predsednik vlade po svoji vesti in prepričanju, kaj je dobro za EU in Slovenijo", na četrtkovem vrhu EU odloči o predsedniku Evropskega sveta in visokem predstavniku za zunanjo in varnostno politiko.
Omenjene tri vodilne položaje v EU uvaja Lizbonska pogodba, ki bo začela veljati 1. decembra, tako je za EU nujno, da te tri visoke predstavnike izbere do njene uveljavitve. Pojavljajo se tudi ugibanja, da bi lahko četrtkov vrh propadel, kar bi bilo po mnenju evropskih diplomatov "nevarno" in celo "tragikomično".
Vrh EU izbere prvega stalnega predsednika Evropskega sveta, ki z Lizbonsko pogodbo sicer postane ena sedmih institucij EU, s kvalificirano večino za dve leti in pol z možnostjo enkratnega podaljšanja mandata, medtem ko sedaj zasedanja Evropskega sveta vodi šef države članice, ki šest mesecev predseduje EU. Novi visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko EU, neuradno pogosto imenovan tudi kar zunanji minister EU, bo po novem "dvoklobučnik" - bo podpredsednik Evropske komisije oziroma komisar za zunanje zadeve, sicer pa bo stalno vodil zasedanja zunanjih ministrov EU in novo evropsko zunanjo službo.
Z Lizbonsko pogodbo se spremeni tudi položaj generalnega sekretarja Sveta EU. Tega sedaj zaseda visoki zunanjepolitični predstavnik EU, torej Španec Javier Solana. Po novem pa bo položaj generalnega sekretarja ločen, in sicer naj bi zajemal naloge, ki jih sedaj opravlja namestnik generalnega sekretarja.
Posvetovanja o novih vodilnih položajih v EU vodi predsedujoči EU, švedski premier Fredrik Reinfeldt, ki je v stalnem stiku s svojimi kolegi. Za zdaj sicer kaže, da dosedanja posvetovanja niso bila najbolj uspešna in da so predvsem ustvarila kaos ob curljanju številnih bolj ali manj preverjenih imen v javnost. Po navedbah diplomatskih virov pri EU švedsko predsedstvo državam članicam ni predstavilo še nikakršnega predloga favoritov za tri vodilne položaje v EU, tako nikomur ni prav jasno, kakšna je taktika Švedov in ali imajo kakšno pravo kombinatorično formulo kot zadnjega asa v rokavu.
Sicer pa švedsko predsedstvo nima lahke naloge, saj mora v iskanju pravega ravnotežja upoštevati številne dejavnike: politično in geografsko ravnovesje, razmerje med malimi in velikimi ter novimi in starimi državami članicami ter v zadnjem času v javnosti precej izpostavljano ravnotežje glede spolov. Glede na to, da sta predsednik Evropske komisije in Evropskega parlamenta Jose Manuel Barroso in Jerzy Buzek pripadnika desnosredinske politične opcije, je mogoče pričakovati, da bo vsaj enega od preostalih dveh ključnih položajev zasedel predstavnik socialistov.
V javnosti se ustvarja vtis, da naj bi bil predsednik Evropskega sveta konservativec, visoki predstavnik pa socialist, čeprav to ni nikjer zapisano pravilo. Poleg tega se med kandidati za zunanjega ministra kot razmeroma močan kandidat pojavlja sedanji evropski komisar Olli Rehn, ki je liberalec. Najpogosteje omenjana morebitna vodilna para v zadnjih dneh v Bruslju sta desnosredinski belgijski premier Herman Van Rompuy kot predsednik in socialist Italijan Massimo D'Alema kot visoki predstavnik ali socialist Tony Blair kot predsednik in liberalec Rehn kot visoki predstavnik.
Med očitnimi favoriti ni nobene ženske in po mnenju diplomatov v EU je težko pričakovati, da bo na enega od dveh ključnih vodilnih položajev na koncu imenovana ženska, kljub številnim pozivom iz Evropskega parlamenta in na sploh v javnosti, da EU na vodilnih položajih potrebuje ženske.
Spomniti velja tudi na to, da se je v zgodovini EU pogosto zgodilo, da je na koncu zmagal popolnoma nepričakovan kandidat, ki je stopil v bitko v sami končnici. Poudariti velja tudi, da gre pri imenovanju na vodilne položaje v EU vselej za vezano trgovino. Nemčija na primer ne izraža zanimanja v boju za predsednika in visokega predstavnika, ker naj bi se potegovala za položaj predsednika Evropske centralne banke (ECB), na katerem je sedaj Francoz Jean-Claude Trichet in ki se sprosti novembra 2011. Nemški kandidat za to mesto naj bi bil predsednik Bundesbank Axel Weber. Spomniti velja, da tudi ECB z Lizbonsko pogodbo postane ena sedmih institucij EU.
Sicer pa v Bruslju ugibajo, da naj bi se v Berlinu zanimali za položaj generalnega sekretarja Sveta EU, a prav tako njihov kandidat naj ne bi bil ženska. Pri odločitvi o generalnem sekretarju je sicer pričakovati nekakšno prehodno rešitev - za nekaj časa naj bi položaj zasedel sedanji namestnik generalnega sekretarja, Francoz Pierre de Boissieu.
Pomembna vprašanja, ki se pojavljajo pri odločanju o tem, kdo bo zasedel ključna vodilna položaja v EU, in na katera pravzaprav ni jasnega odgovora, so, kakšna bo sploh vloga predsednika in visokega predstavnika ter ali želi EU na teh mestih močni osebnosti ali dobre posrednike v zapletenem procesu odločanja v sedemindvajseterici.
Po Lizbonski pogodbi predsednik Evropskega sveta predseduje Evropskemu svetu in vodi njegovo delo; skrbi za pripravo in kontinuiteto dela Evropskega sveta v sodelovanju s predsednikom komisije in na podlagi dela sveta za splošne zadeve; prizadeva si za krepitev povezanosti in soglasja v Evropskem svetu; po vsakem zasedanju Evropskega sveta Evropskemu parlamentu predloži poročilo. Poleg tega v zadevah, ki se nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko, po novi pogodbi "predsednik Evropskega sveta na svoji ravni in v tej vlogi predstavlja unijo navzven, ne da bi to posegalo v pooblastila visokega predstavnika unije za zunanje zadeve in varnostno politiko". Ob tem predsednik Evropskega sveta ne sme imeti nacionalnega mandata.
Glede na ta opis nalog bi bila po mnenju nekaterih diplomatov v EU "dobra popotnica za naprej", če bi prvi predsednik postal Belgijec. Po predsedovanju Španije v prvi polovici prihodnjega leta, ki pa bo v veliki meri prehodno, bo namreč predsedovanje EU prevzela Belgija, mala in ustanovna članica EU, kar naj bi v kombinaciji z Belgijcem kot predsednikom po mnenju nekaterih diplomatov omogočilo dober prehod v nov sistem.
Pri visokem predstavniku, ki vodi skupno zunanjo in varnostno ter varnostno in obrambno politiko unije, predseduje svetu za zunanje zadeve, je eden od podpredsednikov komisije, odgovoren za zunanje odnose, ter po Lizbonski pogodbi skrbi za "doslednost zunanjega delovanja unije", je treba poudariti, da mora biti izbran ob soglasju predsednika komisije ter nato potrjen tudi v Evropskem parlamentu, saj je član komisarske ekipe.
Idealno bi bilo, da bi vrh EU tri ključne visoke predstavnike izbral soglasno, saj bi bila to zanje dobra popotnica, vendar to očitno ne bo mogoče. Izbrani bodo s kvalificirano večino. 27 držav članic ima v Svetu EU skupaj 345 glasov in kvalificirana večina je dosežena z najmanj 255 glasovi, kar predstavlja 73,9 odstotka skupnega števila glasov. Poleg tega lahko država članica zahteva potrditev, da glasovi za predstavljajo vsaj 62 odstotkov celotnega prebivalstva unije.
Slovenija ima v Svetu EU štiri glasove. Največ, po 29, jih imajo Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija, tako bo njihova podpora kandidatom ključna. Poljska in Španija jih imata po 27, Romunija 14, Nizozemska 13, Belgija, Češka, Grčija, Madžarska in Portugalska po 12, Avstrija, Bolgarija in Švedska po 10, Danska, Irska, Litva, Slovaška in Finska po sedem, Ciper, Estonija, Latvija in Luksemburg enako kot Slovenija po štiri, Malta pa tri. (STA, mh)