Lakota v Ameriki
V Rimu se je včeraj končal vrh Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo o varnosti preskrbe s hrano, ki pa po pričakovanju skeptikov ni prinesel konkretnega dogovora o dodatnih sredstvih za boj proti lakoti. Srečanje že od samega začetka ni obetalo veliko, saj je od 192 članic organizacije FAO le okoli 60 držav, večinoma latinskoameriških in afriških, na srečanje poslalo predsednike držav, ostale so večinoma zastopali kmetijski ministri. Od voditeljev držav skupine G8 se je srečanja udeležil le italijanski predsednik Silvio Berlusconi.
Razočaranje med udeleženci je bilo zato razumljivo, še posebej, ker je letos število lačnih v svetu preseglo eno milijardo, predstavniki najrevnejših držav pa so, kot se je izrazil Amadou Toumani Toure, predsednik afriške države Mali, spet odšli domov s "polnim trebuhom obljub".
Ravnanje najrazvitejših in najbogatejših držav na svetu pa kljub vsemu vsaj nekoliko čudi, kajti tudi v "državi izobilja", kot Združenim državam Amerike včasih pravijo, za mnoge lakota postaja del vsakdanjosti.
Ameriško kmetijsko ministrstvo je v začetku tedna sporočilo, da je v 307 milijonskih Združenih državah Amerike skoraj 50 milijonov ljudi lačnih, od tega skoraj 17 milijonov otrok. To od lanskega leta pomeni kar 36 odstotno povečanje števila Američanov, ki jim grozi lakota ali pa dejansko že trpijo lakoto. Te podatke potrjujejo tudi ugotovitve neprofitne organizacije Feeding America, ki z več kot 200 takoimenovanimi bankami hrane na leto nahrani okoli 25 milijonov Američanov. "Tragično je, da v državi izobilja mnogi nimajo dostopa do zadostne količine hrane," pravi predsednica človekoljubne organizacije Feeding America Vicki Escarra. "Naša mreža bank hrane nas kliče vsak dan in sporoča, da so potrebe po nujni pomoči s hrano večje kot kdajkoli prej v naši zgodovini," še dodaja Vicki Escarra.
Recesija je očitno pokazala tako ostre zobe, da se je v ZDA začelo dogajati nekaj, kar je bilo še pred kratkim skorajda nepredstavljivo. Zdaj so Mehičani tisti, ki denarno pomagajo svojim sorodnikom, imigrantom v ZDA, in ne več samo obratno. New York Times poroča, da se je torej denar začel pretakati tudi z revnega juga proti severu. Tako na primer Miguel Salcedo, ki mu je sin še pred meseci iz San Diega pošiljal na stotine dolarjev, da bi pomagal revni družini v Mehiki, zdaj počne nekaj, kar si ni nikoli predstavljal - pesose iz države, kjer polovica prebivalstva živi v revščini, pošilja v najbogatejšo državo na svetu. "Vsakič, ko dobimo kak pesos več, mu kaj pošljemo, da ima vsaj za jesti," je za New York Times povedal Salcedo, sicer iz mehiške države Oaxaca, kjer s težavo preživlja ženo, dva mlajša sinova in zdaj še starejšega sina v Kaliforniji. Njegova zgodba pa še zdaleč ni osamljena. Leonardo Herrera iz Chiapasa na jugu Mehike je moral pred kratkim prodati kravo, da bi zbral tisoč dolarjev in jih poslal nečaku v Kalifornijo. Iz Chiapasa je na delo v Ameriko odšlo veliko ljudi, med njimi hči Marie del Carmen Montufar. Montufarjeva zdaj poročeni hčeri, ki je pred kratkim rodila, v Severno Karolino pošilja zneske od 40 do 80 dolarjev, da lahko preživijo. "Ko je delala, nam je ona pošiljala denar, zdaj, ko nima službe, pa mi pošiljano denar njej," pravi Maria Montufar. V eni od manjših bank v Chiapasu so opazili, da zdaj od tam pošiljajo več denarja v ZDA, kot pa ga od tam dobijo. Mehiška centralna banka je tako pred kratkim sporočila, da so se nakazila v državo v prvih devetih mesecih letošnjega leta zmanjšala za nekaj več kot 13 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani. Toda ne glede na to, da so vsote poslanega denarja iz Mehike še vedno zelo majhne v primerjavi s tistimi, ki prihajajo v Mehiko, pa je trend več kot opazen in zgovoren. Opazno je tudi precejšnje zmanjšanje števila Mehičanov, ki imigrirajo v ZDA, nekaj pa se jih je že tudi vrnilo, čeprav o kakšnem masovnem vračanju imigrantov za zdaj ni govora.
Ameriški predsednik Barack Obama je ugotovitve ameriškega ministrstva za kmetijstvo označil za "vznemirjujoče", ameriški minister za kmetijstvo Tom Vilsack pa je bil konkretnejši: "To poročilo kaže, da je za Ameriko napočil čas, ko se bo morala začeti resno ukvarjati z varnostjo preskrbe s hrano in lakoto."
Priložnost bo že prihodnji mesec v Kopenhagnu na vrhu o podnebnih spremembah, kajti kot so povedali predstavniki ZN na včeraj končanem vrhu v Rimu, je globalni podnebni dogovor ključnega pomena za boj proti lakoti, ki jo je brazilski predsednik da Silva označil kot "najpogubnejše orožje za množično uničevanje".