Kmetija slavnih

Angelca Likovič in Hubert Požarnik s še nekaj pomočniki tožita o nemoralnosti Kmetije slavnih. Poudarila sta skrb za mlade in zahtevala vrednote, več vrednot in imenitnejše vrednote! Omizje, ki sta v njem nastopala, je trajalo prav tako dolgo kot posamezna epizoda kmetije. Pravzaprav je vseeno ali oddajo na televiziji imenujemo prenos nogometne tekme, omizje, Piramida, Na zdravje ali Kmetija slavnih, televizija je sredstvo za dramatiziranje vsakdanjega življenja. Kakšna od naštetih oblik daje več možnosti za glasbene vložke, to je pa tudi vse. Da bi se oddaje na televiziji razlikovale med sabo, bi morale biti v vsaki od njih uporabljene različne ideologije ali vsaj filozofije. Kaj takšnega bi bilo mogoče tudi v Sloveniji. Vendar se ne dogaja. V Sloveniji televizijske oddaje delajo samo osebnosti! V Sloveniji so osebnosti poslanci in ministri in župani, seveda, če so obenem poslanci. Volilni sistem je Slovencem prinesel poslance po njihovem okusu, tu se ne smemo pritoževati, vendar ta izbor junakov silno slabo deluje na zabavnost televizijskih programov. Hudobne in radikalne predstavlja Jelinčič, razumne in spravljive predsednik vlade Pahor, vse drugi pa se skušajo uveljaviti kot eksperti za to in ono, vendar se jim na daleč pozna, da ne dobivajo besede, ker bi bili eksperti, pač pa zato, da bi zahtevali nove in nove vrednote! Če Angelca Likovič in Hubert Požarnik nista poslanca, to ne spremeni dejstva, da sta zelo naporna! Tako imamo pred sabo odgovor, zakaj vesoljna Slovenija tako rada gleda Kmetijo slavnih. Tam namreč srečujemo fante in punce, ki jim na nosu piše, da jim vrednote niso ravno življenjska strast. Še več, kadijo, se sprehajajo goli, ne ubogajo, nič ne delajo, razen, če jih kamera spremlja, zanemarjajo najsvetejše dolžnosti... Vsakdo od Slovencev, starih in mladih, bi bil vesel, če bi se znašel med takšnimi osebnostmi na pravi kmetiji! Ker bi se – vsaj po lastnem mnenju – lahko imel za boljšega od njih! Nekoč, pred petinpetdesetimi leti me je teta odpeljala v mojo rojstvo vas Lipovci in me tam pustila štiri dni na tipični kmetiji. Ne rečem, da so moja opažanja čista znanost, jih pa vseeno posredujem javnosti. Na kmetiji so imeli osebnost, klicali so jo „mati“. Tej materi je nenehno poročali dvanajst otrok, vendar niso vsi enako pogosto prišli do besede. Tudi govorjenje je bilo omejeno zgolj na nepravilnosti. Te so se dogajale neprestano. Vsi na kmetiji so bili nenehno zaposleni in če je za koga zmanjkalo dela, so ga takoj zaposlili z drugo nalogo. Pri tem so bila prizorišča skrbno razdeljena, vsakomur je bilo dovoljeno samo nekaj točno določenega, nekatera območja so pa bila večini ostro prepovedana. Tako so se izognili možnosti, da bi kdo padel v vodnjak ali gnojnico ali bi si odrezal prst na slamoreznici ali se celo sam sebe skuhal prašičem za hrano. Osebo, ki so jo klicali „mati“ je pri organizaciji aktivnosti pogosto nadomeščala odločna dvanajstletnica v škornjih. Rezko je ukazovala in nenehno na vsakogar kričala! Osebi imenovani „mati“ je oseba imenovana „ata“ priskočila na pomoč, če je šlo za težja politična vprašanja. Oseba, imenovana stara mati, se sicer ni mogla zravnati, je pa odločno nastopala kot nekakšen stranski sodnik. Predstavili so mi tudi hlapca, ki pa je bil sosednje kmetije in je na tej samo honorarno kdaj pa kdaj priskočil pri premikanju česa težjega. Dve dekli iz soseščine sta nekajkrat v teku dneva prinesli važna sporočila, tri starejše sosede pa so se nenehno prihajale poročat o splošnih dogodkih v vasi. Štiriletna deklica je nenehno nadzorovala kure, da ne bi šle nest jajc na kakšno preveč alternativno mesto. Triletni deček je nenehno tepel psa, da ne bi napadal kur. Dveletni deček je sedel na pragu hiše in vlekel mačke za rep, da ne bi posedele na pragu in jih ne bi kdo pohodil. Ugotovil sem, da model kmetije ustreza dogajanju na nogometnem igrišču. Vendar dejstvo, da mora moštvo naše domače kmetije dobiti za nasprotnika moštvo neke druge kmetije iz druge države, stvari zelo zaplete. Opazil sem, da osebnost, imenovana „mati“, izjemno dobro nadzoruje zaposlenost, pridnost in varnost vseh udeležencev na kmetiji. O vseh nepravilnostih in nevarnostih ji poročajo in vse takoj uredi, če ne, pa poseže vmes „ata“, ki bi naj bil po mojih opažanjih nekakšen predsednik kluba. Nasprotno pa nam prava nogometna tekma zelo dekadentno prikazuje moštvi dveh nekakšnih kmetij v precej nevarnem tekanju sem in tja. Udeleženci se brcajo, suvajo s komolci in tu so še sodniki, ki nenehno izrekajo kazni. Zakaj ljudje radi gledajo Kmetijo slavnih? Ker tam sploh ni slavnih oseb. Osebe so sicer nekoliko čudaške, sicer preveč govorijo, so pa čisto povprečne. Zato trepetamo za njihovo usodo in trpimo, kadar kdo izpade. Z nogometom je drugače: enajst je naših fantov, enajst je njihovih nasprotnikov. Tu nihče ne predava o vrednotah, nihče ne zahteva lepega obnašanja! Pomemben je samo višji cilj, pomembna je zmaga, pomembna je Južna Afrika! Na dlani je, da Slovence navduši dobra nogometna tekma, posebno, če naši zmagajo in se kvalificirajo naprej: saj so druge tekme na televiziji (Na zdravje, Piramida, Kmetija slavnih, omizja in utripi in dnevniki) polna enih in istih Angelc in Hubertov in vrednot je toliko na kupu, da se vsakdo, ki bi hotel biti morda povprečen stanovalec kakšne slovenske kmetije, preprosto v vrednotah zaduši. Novi zakon o RTV-ju mora zbližati model tipične slovenske kmetije z modelom tipične slovenske nogometne tekme, če mu to uspe, bomo vsi srečni.