Knjiga in kranjska klobasa

Znameniti Slovenec Bojan Štih, direktor skoraj vseh slovenskih gledališč in nazadnje še Vibe filma, je nekoč kandidiral za poslanca in takrat je začrtal svoj ekonomski načrt razvoja Slovenije. Rekel je, v času Avstro-Ogrske je Slovenija izvažala kislo zelje, pa je imenitno zaslužila. Če bi danes izvažala kislo zelje za ves svet, bi rešila vse svoje probleme. Vprašali smo, zakaj bi svet potreboval toliko kislega zelja, Bojan Štih pa je poudaril, da zelje omogoča elegantno uživanje kranjskih klobas, oboje spada eno k drugemu. Tako smo prišli do kranjskih klobas. Če bi Slovenija proizvajala kranjske klobase za ves svet, bi gospodarsko zacvetela, še več, postala bi ena najbogatejših držav na planetu! Ker je kranjska klobasa sestavljena iz petinosemdeset odstotkov svinjskega mesa, pa tudi iz petnajst odstotkov govejega. bi morali Slovenci muslimane, Izraelce, Hindujce in še marsikoga naprej prepričati, da se odrečejo nekaterih svojih načel. Tu se je pokazala Štihova vizija, ki bi vodila do pomiritve in odrešitve sveta, žal pa se je pokazala tudi utopičnost samega projekta. Kranjska klobasa, ta edina prava inovacija Slovencev kot naroda, je bila nenadoma razkrinkana kot čista utopija. Ko bi izraelske in palestinske gospodinje v supermarketih skupaj stale v vrsti za kislo zelje in kranjske klobase, bi se gotovo počasi spoprijateljile. Ko bi v Indiji muslimani in hindujci skupaj za vsako družino nakupovali po vsaj eno kranjsko, bi bil svet definitivno spremenjen. Na Kitajskem bi odpadlo mnogo problemov, če bi nehali gojiti svojo zapleteno domačo kuhinjo, pač pa bi si vsakdo privoščil kranjsko klobaso z zeljem, oboje uvoženo iz Slovenije. Ko smo na hitro računali, kakšne ugodne dohodke bi Sloveniji prinesel izvoz kranjskih klobas, smo tudi izračunali ekološke posledice, milijoni prašičev bi preplavili našo ljubo domovino, med bazeni gnojnice bi se pa razprostirala neskončna polja zeljnatih glav. Prikazal se je tudi problem cene. Če bi Slovenija proizvajala kranjske s kislim zeljem za ves svet, bi se cena obojega morala neverjetno znižati. Jasno je, da noben Slovenec ne bi niti pomislil, da bi jedel kaj drugega, kot vsak dan kranjsko z zeljem!

Letošnji knjižni sejem mi vedno znova neustavljivo prikliče v spomin Štihovo idejo. Knjižni sejem poizkuša realizirati nekaj prav tako utopičnega, vendar v popolnoma obratnem smislu. Namesto, da bi slovenske založbe slovenske ljubezenske in kriminalne romane enega ali nekaj domačih avtorjev vsilile vsem dvestotim državam po svetu, poskrbele za prevode v tisoče jezikov in tako mastno zaslužile, poizkušajo vsaka s svojimi prevodi posameznih angleških in morda še kakšnih evropskih knjig vzgajati narod po svojem okusu. Na vsakem razstavnem pultu zagledaš nekaj izbranih knjig, za katere strici uredniki načrtujejo in trdno verjamejo, da bodo preplavile slovensko tržišče. Pri tem je kar nekaj založb prepričanih, da so knjige nekaj, kar je namenjeno triletnikom in petletnikom in zato ves program sestavijo iz slikanic za najmlajše. Te ideje so v popolnem nasprotju z globalnimi težnjami Bojana Štiha! Štih je smelo načrtoval, da se bo ves svet prilagodil kulturi kranjskih klobas s kislim zeljem, slovenske založbe pa hočejo kovati dobičke na račun predšolskih otrok in njihovih babic in niti na kraj pameti jim ne pride, da bodo predšolski otroci nekoč zrasli in ker ne bodo pravočasno ideološko obdelani, bodo posegali najprej po mladinskih delih, potem pa se bodo naveličali še teh in bodo posegali po kdo ve kakšnih in na koncu bo vsak posameznik hotel imeti svojo založbo, da mu bo tiskala knjige zgolj po njegovem okusu. To pa bo seveda omogočalo samo minimalne naklade. Tri sto izvodov ene knjige bo že vrhunska naklada, navadno bo zadostovalo trideset do petdeset izvodov! V državi, ki nima enotnega kulturnega koncepta, kjer književna dela ne dosegajo milijonskih naklad, so cene knjig nenavadno visoke. Tako je še manj možnosti, da bi si kdo kupil kaj drugega, kot samo knjige, ki jih je sam napisal in izdal za samega sebe. Namesto globalnega, svet osvajajočega koncepta, najdemo na slovenskem knjižnem sejmu vztrajno iskanje bralca posameznika, bralca eksotičnega sladokusca, ki bere samo tiste knjige, ki mu jih je posebej izbral njegov najljubši založnik in ki jih bodo istočasno prebrali samo skrajno redki sladokusci. Ker založbe poizkušajo vsako leto osvojiti domače bralce še s tisoči domačih književnih del, se nam ta slovenska narobe utopija razkrije kot poizkus uničiti knjigo, kar pomeni uničiti bralce in z njimi vred uničiti tudi ves narod.