Ertl...

Grozil je miting. Takšen, kot so se v takratni Jugoslaviji nenehno dogajali. Na sestanku v Društvu književnikov je bilo prisotnih mnogo znanih osebnosti, mnogo bodočih vrhunskih politikov in so se kresala različna mnenja, zelo sem se razburil in opozarjal, da če pridejo mitingaši, utegnejo ostati, zasesti ključne točke, vreči vlado in njihova resnica bo tudi zares postala resnica! Moje misli so povzročile veliko dvomov in precej smeha: „Če smo proti mitingu, smo proti demokraciji. Kaj zato, če so mitingaši osvojili Vojvodino in Črno goro! In zamenjali garniture na oblasti!“ Čez nekaj dni nam je prišel Igor Bavčar na nov sestanek razložit, da je in zakaj je državni vrh prepovedal miting. Izrazil sem mnenje: „Torej je Ert rešil demokracijo!“ In mnenje je spet naletelo na smeh. Danes, po dvajsetih letih, pa predsednik Danilo Türk odlikuje Tomaža Ertla in dogodek sploh ne vzbudi smeha! Policija in Udba nista več predmet humorja! Vsi vemo, zakaj imamo predsednika Türka: pač zato, da ne bi bil predsednik Lojze Peterle, prvi predsednik vlade po prvih večstrankarskih volitvah, torej nekdanji predsednik edine Demosove vlade! Volivci smo se tako odločili, razlogi za to pa so obširni. Je pač Demos malce pretiraval! Tudi Zoran Jankovič je župan Ljubljane samo zato, da ne bi postal župan predstavnik desnice! Volivci ne morejo spremeniti političnega prizorišča, kdaj pa kdaj jim je pa omogočeno, da se med dvema različicama odločijo za manj grozno. Ali za na videz manj grozno. Tako nas Slovenska demokratska stranka Janeza Janše spet spomni, da je pot v demokracijo tlakovana z mnogimi simbolnimi dejanji, torej vsekakor tudi s podeljevanjem odlikovanj. Predsedniki države podeljujejo odlikovanja, včasih jim kdo kakšno odlikovanje vrne, vendar načeloma predsedniki držav ne odstopajo, ker so se zmotili pri podelitvi tega ali onega odličja! Bi najbrž preveč odstopali in bi ponavljanje volitev preveč stalo!

Danes trditi, da prepoved mitinga in zaustavitev mitingašev ni bilo veliko dejanje, je stvar okusa. Prav tako je stvar okusa verjeti, da je bil Tomaž Ertl tisti, ki ga je potrebno odlikovati. On sam meni, da je pač opravil svoj posel. Res ga je. Kar me danes po dvajsetih letih preseneča je, da nove generacije mislijo, da za ohranitev čisto navadne demokracije ni potrebna policija, tajne službe, vojska, politika in podobno. Če danes pomislimo, da bo civilna družba izbojevala zvišanje najnižjih plač in da bo civilna družba zagotavljala kulturni razvoj, to sicer kaže, da smo zapluli v nekam mirne čase, celo preveč mirne čase, obenem pa kaže na velikansko naivnost današnje družbe, najbrž posebno mlajših članov današnje družbe. Pred dvajsetimi leti in več je Slobodan Milošević nenehno klical na pomoč množice in jih prepričeval, da imajo vendar svojo voljo in pravico do svoje volje in da morajo one same, to je množice, odločati. S pritiskom na čustva pa se ni povečevala demokracija, ampak centralizem, absolutizem in pripravljenost na vojno. Prišel je čas, ko je tudi Slovenija morala računati na svoje množice: to se je dogajalo tako v času procesa proti četverici, kot v času samega napada JNA na Slovenijo, tudi dogajanje v junijski vojni je bilo tipičen izraz čustvene reakcije množic. Da je Slovenija spremenila družbeni sistem in da je danes samostojna in da je članice v Evropske unije in Nata, je bilo potrebno kar nekaj plebiscitarnih odločitev! Med začetki uspehov pa je nekje tudi politična odločitev in potem policijska akcija proti udeležencem nekega mitinga. Če ne bi bilo nerazumne represije zveznih organov, pa če ne bi bilo represije domače politike in policije, kaj bi se potem sploh dogajalo in kje bi danes bili?

Pri dogodku z Ertlom mi pride na misel samo to, da v dvajsetih letih slovenskim medijem in mogoče še pisateljem ni uspelo tako plastično opredeliti zgodovine razpada Jugoslavije, da bi mlade generacije vsaj za silo razumele, kaj se je dogajalo. In da bi to razumel tudi vsakokratni aktualni predsednik države.