Pri magu magov
Maestro v akciji.
© Borut Peterlin
Ko prvič vidiš, kako kak Domančičev učenec z dveh metrov pacienta z močjo misli 'ukrivi' na mestu in ga potem maltene upravlja kot marioneto, si itak rečeš: bah. To je pač samo še ena namještaljka, kajne? Samo še en nateg v od nategov izcuzanem svetu. A potem se zadevi malce posvetiš in v naslednjih par mesecih vidiš, kako Domančićevi fantje ukrivijo vsaj sto ljudi, nakar mirno in brez naporov ukrivijo še tebe ... In ko se ti to v nekaj tednih zgodi desetkrat, ti pač ne preostane drugega, kot da verjameš. Tridesetič komajda sploh še kaj razmišljaš o tem.
Da se razumemo: v zadnjih desetih letih sem dal skozi več kot svoj delež zdraviteljskih bizarnosti.
Med drugim sem bil:
- pri šamanu, ki je metal kosti ob brisačko in mi svetoval, naj nesem liter ruma na vrh Triglava,
- pri mladi čarovnici, ki mi je vklapljala in izklapljala čakre z nekakšnim magnetom, mi prepovedala žito in naročila, naj vdihavam belo svetlobo v bolečino, ki mi jo pravkar povzroča,
- pri simpatičnem in zelo priporočenem primorskem stričeku, ki mi je razložil, da niti ena sama celica v meni ni primerna za življenje na tem planetu, saj so mi jih z bolnimi zamenjali zlobni alieni, ki so na Človeka ljubosumni zaradi posebne ljubezni, ki mu jo izkazuje Bog. »Pravkar kličem sedemsto milijonov angelov, da vam bodo obnovili celice,« mi je razložil v svojem strašljivo racionalnem tonu. »Ampak nikar se ne ustrašite - sedemsto milijonov, to ni nič! Enkrat sem se bil poklican boriti z devetimi milijardami hudičev!«
Nenavadni objemi