Američani pred zgodovinsko reformo
Ameriški senat je po 24 dneh neprekinjene razprave sprejel predlog zakonodaje, ki bo po dolgih desetletjih pomenila največje spremembe v ameriškem zdravstvenem sistemu. Toda za to, da bo zdravstveno zavarovanje dobilo še okoli 31 milijonov Američanov in da bo izpolnjen eden od prioritetnih programov ameriškega predsednika Baracka Obame, bo morala biti premagana še ena velika ovira. Zdaj bodo morali namreč predlog zakona senatorji uskladiti še s tistim, ki ga je sprejel predstavniški dom ameriškega kongresa, razlike med tema dvema verzijama pa so precejšnje. In glede na to, da je bil zakon v senatu potrjen brez sodelovanja republikancev, bo odprava nekaterih velikih razlik na primer glede financiranja reforme in vsebine, kot so financiranje splava in ustanovitev zavarovalnice, ki jo predstavniški dom predvideva, senat pa ne, vse prej kot mačji kašelj.
Ameriški predsednik Obama je pred odhodom na Havaje, kjer bo preživel božične praznike, zadovoljno dejal: "Zakonodaja nas je pripeljala h koncu skoraj stoletje dolgega boja za reformo ameriškega zdravstvenega sistema." Toda vodja republikanske manjšine v senatu Mitch McConnell iz Kentuckyja je odločen, da se bodo demokrati še namučili, preden bo reforma dejansko zaživela. “Moji kolegi in jaz bomo naredili vse, da bi preprečili, da bi ta zakonski osnutek dejansko postal zakon," je dejal republikanec McConnell. Usklajevanja se bodo začela po novem letu, demokrati pa so prepričani, da bodo lahko obe verziji predloga zakona spravili v en kvaliteten zakon in to po možnosti še dovolj hitro, da bo lahko predsednik Obama predlog reforme podpisal do prvega govora o položaju v državi konec januarja ali v začetku februarja prihodnje leto.
Kot je znano bo prenova ameriškega zdravstvenega sistema v naslednjih desetih letih stala 871 milijard dolarjev, zdravstveno zavarovanje pa bo dobilo še okoli 31 milijonov Američanov, ki ga trenutno nimajo.
Po novem bi se morali ameriški državljani in legalni priseljenci zdravstveno zavarovati, ali pa plačati kazen. Za posameznika bi kazen znašala 750 dolarjev na leto ali dva odstotka družinskega dohodka; katerikoli od teh bo večji. Za družino bi maksimalna kazen znašala 2,250 dolarjev na leto ali dva odstotka družinskega dohodka. Kazni bi bile uvedene postopoma, začenši z letom 2014. Verzija predstavniškega doma je podobna, z nekaj izjemami za določene skupine z nizkimi dohodki.
Podjetja z več kot 200 zaposlenimi bi morala delavce vključiti v shemo zdravstvenega zavarovanja in se temu ne bi mogla izogniti. Podjetja z več kot 50, a manj kot 200 zaposlenimi delavcem ne bi bila prisiljena nuditi zdravstvenega zavarovanja, a če tega ne bi storili, bi morali plačati kazen in sicer 750 dolarjev za vsakega delavca na leto. Podjetjem z manj kot 50 zaposlenimi delavcem ne bi bilo treba nuditi zavarovanj niti plačati kazni. Tudi te kazni bi se začele izvajati leta 2014. Verzija predstavniškega doma predlaga podobne zahteve za podjetja, a z nekoliko drugačnimi kriteriji glede tega katera podjetja so delavcem dolžna nuditi zdravstveno zavarovanje.
V senatnem predlogu ne obstaja možnost "zavarovanja kot občana", medtem ko verzija predstavniškega doma predvideva ustanovitev vladne zavarovalnice, ki bi tekmovala z zasebnimi zavarovalnicami pri ponudbi zavarovanj tistim, ki jim tega ne bi nudil delodajalec. Možnost "zavarovanja kot občan" je ena izmed največjih razlik med senatnim predlogom in predlogom predstavniškega doma, kjer so bodo verjetno najbolj lomila kopja.
Struktura oziroma način na katerega bi ljudje lahko kupili zavarovanja, če jim ga ne bi nudili delodajalci, je zapleten. O tem naj bi odločala vsaka zvezna država posebej, a še vedno skupaj z zvezno vlado. Zvezne države bodo lahko oblikovale dodatne mehanizme za nudenje zavarovanja svojim prebivalcem. Tradicionalne zavarovalnice bodo lahko tekmovale za stranke skozi takoimenovane izmenjave, a le, če bodo zadostile zahtevam zvezne vlade. Podobni predlogi so tudi v verziji predstavniškega doma, le da je tam predvidenih več zavarovalnih "izmenjav" na nacionalni ravni, javno zdravstveno zavarovanje pa bi tekmovalo z zasebnimi zavarovanji.
Z vladnimi subvencijami bi pomagali kriti stroške zavarovanja posameznikom, ki zaslužijo do štirikratni znesek, ki določa prag revščine. Ta znesek je letos v večini zveznih držav znašal 10,830 dolarjev na posameznika oziroma pri štiričlanski družini - 22,050 dolarjev. Če bi torej posameznik zaslužil manj kot 43, 320 dolarjev ali štiričlanska družina manj kot 88,200 dolarjev, bi bili upravičeni do državne subvencije za kritje stroškov zdravstvenega zavarovanja. Predlog predstavniškega doma je podoben, predlagajo pa drugačno formulo za določanje višine subvencij.
Upravičenost do sistema zavarovanja za revne Medicaid bi razširili na ljudi in družine, ki zaslužijo 133 odstotka zneska, ki določa prag revščine. Določilo bi začeli izvajati leta 2014, medtem ko verzija predstavniškega doma predlaga upravičenost do Medicaida za tiste, ki zaslužijo 150 odstotkov zneska, ki določa prag revščine, določilo pa bi v veljavo stopilo leta 2013.
Ljudje, ki ne morejo do klasičnega zavarovanja zaradi že obstoječih zdravstvenih težav oziroma obolenj, bi bili upravičeni do zavarovanja na osnovi novega "nacionalnega fonda za visoka tveganja", premije pa bi bile primerljive s tistimi za ostalo populacijo. Zavarovalnice jim tudi ne bodo smele naknadno zviševati premij. Tudi tu se predloga senata in predstavniškega doma nekoliko razlikujeta.
Stroške zavarovanj za večje število ljudi bi vlada pokrila z višjim davkom na sistem Medicare, ki si ga privoščijo tisti, ki zaslužijo več kot 200 tisoč dolarjev na leto, z varčevanjem v okviru tega sistema (Medicare) in sistema zavarovanja za revne Medicaid ter celo z desetodstotnim davkom na cene storitev v solarijih. Stroške bi pokrili tudi s 40-odstotnim davkom na drage zavarovalne police, posebnimi taksami za proizvajalce medicinske opreme, zavarovalnice in farmacevtska podjetja, pa tudi s kaznovanjem posameznikov, ki se ne bodo zavarovali.
Trd oreh pri usklajevanju bo zagotovo kritje stroškov za splav. Stroški v tem primeru ne bodo smeli biti kriti z zveznimi subvencijami, razen v primeru, ko je ogroženo življenje matere, ali če je nosečnost posledica posilstva ali incesta. Predlog predstavniškega doma je veliko strožji in precej bolj omejuje kritje stroškov za splav.
Mladi do 26. leta starosti bodo lahko ostali zavarovani po starših. Zavarovalniška industrija bo še naprej zaščitena pred protimonopolnimi tožbami, nezakoniti priseljenci pa se ne bodo smeli zavarovati.
Javnomnenjske ankete kažejo, da ljudje večinoma nasprotujejo tako senatnemu kot tudi predlogu predstavniškega doma. Hkrati se je izkazalo, da kar 70 odstotkov ljudi ne ve skoraj nič o podrobnostih obeh predlogov, razen tistega, kar ni všeč eni ali drugi strani oziroma demokratom in republikancem. Demokrati upajo, da jim bo sčasoma ljudi le uspelo prepričati v nujnost reform, pri tem pa jim bo gotovo v pomoč dejstvo, da si skoraj 70 odstotkov Američanov pravzaprav želi reforme zdravstva.
Za reformo ameriškega zdravstvenega sistema si je neuspešno prizadevalo kar nekaj ameriških predsednikov iz vrst Demokratske stranke, zadnji se je zaman trudil Bill Clinton. Toda vse kaže, da se bo kar lepemu številu ameriških državljanov zdaj končno le uresničil delček "ameriških sanj".