Lahkomiselnost

Začelo se je poetično. Oči vsega sveta so bile oprte v ZDA. Zamenjava Goerga W. Busha z Barackom Obamo bi naj dokazovala, da svet ni popolnoma podrejen eni sami velesili. Dovolj počasi se je Evropejcem in vsem drugim posvetilo, da vojni v Iraku in Afganistanu še vedno trajata. Vsaj za prebivalce razvitih in na tri četrt razvitih držav vemo, da jih beda Afričanov in Azijcev in Južnoameričanov in lastnih odrinjenih ne gane preveč. Bil sem pa prepričan, da se bo nekdo zapičil v stroške. Naša civilizacija je občutljiva na računovodstvo in vsi nenehno razmišljamo, če vlade pravilno porabljajo davkoplačevalski denar. Šele proti koncu leta in mesece po veliki krizi se je prikazalo več in več člankov o tem, koliko milijard požira osvajanje Afganistana, ki je končno pomemben kot dobavitelj prepovedanih drog, vendar, da bi bil tako zelo pomemben, da bi smel biti tako drag? Vrh vsega pa je seznam, koliko držav je poslalo vojake v Afganistan, koliko evropskih in koliko s področja nekdanje Sovjetske zveze. Mogoče nekaj sto ali nekaj tisoč vojakov za neko državo ne predstavlja nenavadnega stroška, mogoče je vse skupaj razumeti kot krepitev duha vojske in lastne obrambne sposobnosti. Ampak jeseni je izbruhnila kriza! Propadale so banke! Spominjalo je na leto trideset! In ti spomini so prepričali države, da so zasule lastne banke z milijardami, reševale avtomobilske koncerne in spet začele s protekcionizmom lastnih proizvajalcev, z nečim, kar so desetletja prepovedovale. V takem vzdušju bi morda razumen človek lahko pričakoval razumnejše ravnanje. Vsi vemo, da Al Kaida ni prav nič važna. Vsi vemo, da pa tudi tisti heroin ni tako zelo potreben, da bi morali za to vrli vojaki stražiti lopove, ki z njim prekupčujejo. Pretreslo me je, kako evropske in še mnoge države sočustvujejo z ZDA in njihovo vojno politiko. Pretreslo me je ta lahkomiselna naklonjenost velesili, ki morda kmalu ne bo več največja velesila, saj se je ravno v krizi pokazalo, kako uspešni sta Kitajska in Indija. ZDA so še vedno ZDA Georga Busha, kljub Obamovim obetom in Nobelovi nagradi. Zdaj pa k domačim temam. Afera Patria se je pričela dva meseca pred volitvami in prinesla je zamenjavo tudi nam, zdaj imamo Boruta Pahorja in afera še zmeraj traja. Imamo tudi še Karla Erjavca. Koalicija je talec Karla Erjavca in tako je posredno tudi talec Patrije! V krizi so se naklade dnevnih časopisov dramatično zmanjšale. Ta upad se mi zdi največja slovenska katastrofa preteklega leta! Srečujem Slovence na cesti, pri vsakem pomislim, ali si ti pobil katero od tistih dve sto žrtev prometnih nesreč, pri vsakem pomislim, se morda ne boš uvrstil med tistih šest sto, ki vsako leto naredijo samomor? In se, na primer, kar takoj obesil? Obenem pa pri vsakem sogovorniku izbiram besede, najprej pomislim, kateri časopis je prenehal brati, Dnevnik, Delo, Večer, Mladino, vse od teh ali samo nekatere? Bere morda samo še Slovenske Novice? V času krize bi morali državljani hrepeneti po informacijah, brskati po internetu, se puliti za znanstvene publikacije. Res, šestdeset odstotkov nas ima internet in tu je še desetine televizijskih programov in radio. Vendar o tem, da Slovenija sredi še vedno trajajoče krize postaja bolj in bolj avtistična, vase zaprta, o tem ni dvoma. Nam bodo ameriške serije poleg seciranja trupel secirala tudi politične probleme? Tisti hip, ko uradniško prepotentna civilizacija ne more proizvajati kulture, najmanj filmov in gledaliških predstav, novih romanov in pravljic, je jasno, da bo trpela politična kultura. Vse preteklo leto je curljala na dan zgodovina v najbolj mučnih oblikah! Ne samo šolarji, tudi dedki in babice ničesar več ne vejo o konfliktih dvajsetega stoletja. Nobeni hresnih upesnitev preteklosti! Nenadoma nas nekateri prepričujejo, da smo živeli v Vzhodni Nemčiji ali v Severni Koreji, kar je seveda povrh še žaljivo za ti dve civilizaciji! Nenadoma zvemo, da smo zdaj demokratični in moramo torej služiti najbolj demokratični in miroljubni Obamovi velesili. Tudi, če gre za Piranski zaliv, vemo, koga moramo poslušati. ZDA in Švedsko. Smo pa dokončno zvedeli, da bo Balkan počasi nujno pristal v Evropski uniji. Slovenija bo proslavljala samostojnost, gospodarsko se bo pa povezovala s tistim, ki se je od njih tako dolgo in tako mučno poslavljala. Sistem je zdaj nov. Kriza je presenetila, zdaj pa traja. Boruta Pahorja in vlado moramo pohvaliti, da sta vseeno našla neke rešitve, da bi ohranila delovna mesta in da bi ohranila glavnino dosedanjega načina proizvodnje. Vendar vsi priznavamo sindikatom, da je položaj delavcev potrebno izboljšati. Vsaj tu se je letos prikazalo nekaj občutljivosti, nekaj lahkomiselnosti se je raztopilo. Celo upravo bo morda kdo poenostavil in pocenil. Vse torej imamo, drago državo in obubožane državljane, obenem pa intervencije na Kosovu in Afganistanu, ob boku evropskim in ameriških zaveznikov! Spet prodajamo naložbe, ki jih najslavnejši domači kapitalisti s pomočjo domačih in tujih bank niso uspeli ohraniti. Spet lahkomiselno gledamo, da se prav pri nas, ne okoli nas, ali kje daleč proč, dogajajo nepredvidljive spremembe.