Mitologija

Prebivalci našega planeta gojijo skupno vero, da toplogredni plini ne pomenijo konec življenja na zemlji. Tisoči ekoloških aktivistov pa so dvomljivci, neverniki, paničarji: vpijejo in demonstrirajo, tako kot se je to dogajalo v Koebenhavnu. Ne samo, da ne verjamejo, da bo svet vsekakor preživel, ne verjamejo tudi devetdesetim vladam, ki so skušali sprejeti nekakšne precej gnile kompromise. Za politike, ki so jih sami izvolili, torej okoljevarstveniki menijo, da mirno pripravljajo postopen propad sveta! Sprijazniti se moramo, da svetovne civilizacije počivajo na mitologiji, te mitologije servisirajo verske organizacije, še bolj pa tisk in mediji, še bolj pa globalni kapitalizem, ta globalni kapitalizem nas vsekakor vodi, nas vse, od dojenčkov do starčkov, nas vse, od prebivalcev najbogatejših držav do vseh tistih ostalih. Kako močna je, na primer, vera v banke, se je pokazalo lani jeseni. Kljub temu, da so države žrtvovale milijarde, da bi banke preživele, kljub temu, da so si direktorji kar tako delili milijarde prej in si jih bodo kasneje, pa delili kredite komerkoli in za karkoli, kljub temu ni nikogar na svetu, ki ne bi verjel, da so banke in bančni krediti in plačevanje obresti, vračanje dolgov in najemanja novih tista ustvarjalna sila, ki vodi gospodarstva, tisto prapočelo, ki nam daje vsem delo in ponuja zaslužek in ki nam zagotavlja pokojnine in mesto v domovih upokojencev! Vera v znanost, vera v razvoj gospodarstva in civilizacije, etike in kulture niso vredne niti toliko, da bi jim kdo resno nasprotoval. Tako se dogaja, da imamo tisoče ekoloških aktivistov, ki so se pripravljeni tepsti celo s policaji in ki so pripravljeni po televiziji žaliti politike, tako se dogaja, da kuga ekološke nevere v neuničljivost planeta divja po vseh celinah, ni je mogoče ustaviti, ker se nekaterih, se pravi, ekoloških aktivistov, pač ni da potolažiti. Pač pa je istočasno vera v banke, v kredite in obresti povsem drugače trdna! Meji že na predanost. Preprosto ni tako lahkomiselnih ljudi, da bi vpili, svetovna trgovina je samo boj za prevlado na planetu! Nič kaj preveč demonstrantov se ne trudi dokazati, da je razvijanje proizvodenj množičnih izdelkov v oddaljenih delih sveta in dajanje kreditov potrošnikom, vse to samo boj mračnih sil, da bi lahko onesnažile planet s toplogrednimi plini in potem stopile ledenike in dvignile morsko gladino, tako, da bo najprej izginilo človeštvo, zbrano na morskih obalah, potem pa bodo cunamiji in orkani pokončali še vse ostale.

Vera v ekološko občutljivost planeta je splošna, nekako univerzalna, je poskus skupnega izhodišča. Zato pač taka skupna vera ne more kar tako enostavno udariti po predsodkih, po vražjeverju, po verskih izkrivljenostih različnih posameznih kultur. V Koebenhavnu so vlade skušale rešiti ekološke probleme: ampak tiste najhujše zablode so komaj načete. Vsi verjamemo v varne avtomobile, vemo, da bi morali avtomobili biti manj požrešni in da jih tudi toliko, kot jih imamo, sploh ne potrebujemo, vendar tu si težko pomagamo. Vsi hočemo imeti vsak svoje parkirišče, pa če bo potrebno pozidati in asfaltirati še nekajkrat toliko površin, kot smo jih že. Vsi smo pripravljeni podpreti Jankoviča, da spremeni Ljubljano v eno samo garažno hišo. Vsi verjamemo v avtoceste. Samo avto cestni križ nam omogoča, da se sprehajamo v enem dnevu skozi vso Slovenijo. Če verjamemo v dostopnost kateregakoli kraja v Sloveniji v enem dnevu, zakaj bi potem verjeli v pokrajine? Kaj nam bodo pokrajine, če se lahko vsak dan mirno prepeljemo skozi en, dva, tri, pet, deset morebitnih slovenskih pokrajin! Slovenske občine so prepoznavne samo, kadar imajo svojo televizijo na kablu. Namesto, da bi se dolgočasili ob prenosih iz državnega zbora, zlahka preskakujemo med sejami, recimo, desetih občinskih svetov. In kaj delajo ti občinski sveti? Sprejemajo proračun, kaj bi drugega. Paradoks, na katerega skušam opozoriti, je, da verjamemo v politiko, volitve, v izbrane posameznike, ki bodo razumno in po pravilih gospodarili, obenem pa je naša vera v neverjetne privilegije, ki nam pripadajo samo zato, ker živimo na začetku tretjega tisočletja, tako zelo neomajna, da ne bi tvegali niti poizkusov z zdravo prehrano, kaj šele poizkusov z bolj umirjenimi načini prometa! Brez sto kilometrov v avtu vsak dan, brez nenehnih poletov z letali, brez nenehnega dela, da, tudi pravico, da cele dneve delamo in nenehno ustvarjamo dobiček, smo si vzeli in ta pravica je zadnja, ki si jo bomo kdaj pustili izpuliti iz rok. Zakaj ves ta pravljični zapis? Ker trdno verjamemo, da tudi država Slovenija s svojim nekoliko posebnim in eksotičnim gospodarstvom, ne more propasti. Ne more kar tako izginiti pod vodo. Ker verjamemo v neuničljivost planeta in neuničljivost Slovenije, nehote verjamemo tudi v neuničljivost vladne koalicije ali pa vladne opozicije ali pa v neuničljivost in večnost dobrih domačih in pravičnih političnih strank! Ne, morda se česa v novem letu celo bojimo, vendar vere, da bo državni zbor vsekakor vse tako uredil, da bo prav in ne bo katastrofe, ne, tega se pa zares ne bojimo!