Vrednotenje ločevanja odpadkov

Končno so se Križanič, Gaspari in Pahor lotili večjega in usodnejšega projekta: odstavljanja ministra za okolje Karla Erjavca. Že od časov Demosa premore Slovenija več strank, kot jih prebivalstvo utegne razumeti in seveda lenuhi novinarji predstaviti in raztolmačiti. Še vse koalicije v zadnjih dvajsetih letih so bile odvisne od kakšne manjše stranke ali celo od enega samega poslanca! Ko danes Borut Pahor s celo vrsto argumentov skuša odstaviti Karla Erjavca, se seveda vprašamo, zakaj potrebuje poleg tožbe zaradi nakupa patrij še računsko sodišče v zadevi ločevanja odpadkov in še neprimerno prodajo nekega deleža, ne vem več česa. Po mojem mnenju je ravno prednost vseh vlad, da mandatarjem ni potrebno čakati, da sodišče kaj dokaže. Vemo, sodišče deluje na dolgi rok, vlade pa imajo omejen rok trajanja. Prav tako bi naj v prvi vrsti zadostovala ugotovitev, da ta ali oni minister pač ne dosega zastavljenih ciljev. Vendar kateri ministri pa danes dosegajo zastavljene cilje? Ko se Borut Pahor loteva odstavitve okoljskega ministra, nas preseneča: prav tako bi se lahko lotil odstavljanja vsaj še nekaj različnih ministrov, morda celo odstavljanja samega sebe. Meja odstavljivosti ministra je med pet in devet poslanskih sedežev. Gregor Golobič pač ni odstavljiv, pa karkoli bi zakuhal. Tudi Karel Erjavec bi bil na varnem, če si ne bi sam zakuhal Žnidaršiča in Rezmana. Najprej se mi je zazdelo, da se je sam zapletel v spor s svojima eminentnima poslancema, da bi pač dokazal usodnost stranke, da bi si pač povečal slavo in samemu sebi ponudil novo adrenalinsko priložnost. Minister za pokrajine ta hip v tej vladi nima kaj početi, tudi, če ga ne bi bilo, bi se možnost, da Slovenija pride do pokrajin nič bolj ne oddaljevala. Vendar Desus brez Žnidaršiča in Rezmana, ki kdo ve zakaj sama nista hotela postati ministra za pokrajine in lokalno samoupravo, res ni več ista stranka. Demokratična stranka upokojencev je številčno močna. Tudi, če je zanjo glasovalo manj kot petnajst odstotkov upokojencev, je ta stranka kompaktna. Svet stranke je sestavil in postavil Karel Erjavec po lastnem izboru, tudi Izvršni svet stranke in delovna telesa je sestavil, kot mu je ustrezalo, seveda iz predstavnikov vseh tako zelo različnih in raztresenih volilnih enot. Upokojenci v DeSUSU so nekakšna avantgarda, osveščen jagodni izbor izmed pet sto petdeset tisoč vseh upokojencev! Člane DeSUSA združuje trdna misel po ohranjanju vrednosti pokojnin in po stabilnosti zdravstvenega in plačnega sistema. Ljudi, ki imajo jasne interese, je nekoliko težje izigravati kot tiste sto tisoče, ki ne vedo, kaj pravzaprav hočejo. Zato moram poudariti: Če se hoče Borut Pahor znebiti Karla Erjavca, ker je pod povprečen minister, je to ena stvar. Če pa se hoče znebiti stranke upokojencev, ki stoji trdno za svojim predsednikom, potem je pa to povsem druga stvar. V prvi primeru lahko postavi Majdo Širco za ministrico za okolje, Karla Erjavca pa za ministra za kulturo, kakšne posebne škode ne bo. Lahko tudi Gregorja Golobiča postavi za ministra za okolje, ministrstvo za visoko šolstvo pa ukine, pa bo tudi vse v redu. Če pa se je Borut Pahor odločil, da bo iz DeSUSA pridobil novega ministra za okolje, moram povedati, da so upokojenci na naš planet navezani še kvečjemu za dvajset ali manj let in jih okolje res ne zanima, še manj pa gane. Slovenjegraški župan Zanoškar je seveda lahko okoljski minister in v tem primeru bo volk sit in koza cela in Karel Erjavec bo poslanec, kar je odlična zaposlitev in vodja poslanske skupine in še naprej predsednik stranke in Borut Pahor bo na istem kot je zdaj. Ampak zakaj se potem Borut Pahor trudi z mašenjem medijskega prostora? Teza, da tako poizkuša prekriti kakšna važnejša dogajanja, na primer zadolževanje, se mi zdi verjetna, vendar zanjo ne vidim pravega smisla. Razsodna vlada se v to ne bi spuščala. Vsaka vlada, ki žaga člene svoje koalicije, pa naj so še tako šibki, gnili ali nesmiselni, preprosto izžareva lastno neprevidnost in lahkomiselnost in ošabnost in narcisoidnost in to niso lastnosti, ki bi jih posamezni državljan z veseljem opažal pri svoji vladi. Kakršen koli loterijski volilni sistem imamo in tako pridejo v parlament kdaj pa kdaj pač posamezniki, ki so tako ali drugače šibko povezani s svojo stranko in njenimi ideali, predvsem, pa presunljivo nesposobni, je dejstvo, da je tistih preostalih pet upokojenskih poslancev ravno tako naključno izvoljenih kot poslanci LDS-a, Zares-a ali SD-ja. Borut Pahor bo okoljskega ministra zlahka zamenjal. Vendar bi to operacijo lažje izvedel, če bi kar takoj postavil Zmaga Jelinčiča Plemenitega za zunanjega ministra. Ne rečem, da to mora storiti, bi mu pa kakšen izkušen upokojen politik, na primer jaz, kaj takšnega priporočil. Izriniti stranko upokojencev iz koalicije pomeni, ne verjeti, da vsi zaposleni, pa tudi brezposelni, pa tudi socialni podpiranci, vsi, prav vsi sanjajo, da bodo nekoč upokojeni in deležni odrešujočega upokojenskega statusa. Očitno ni delo tisto, ki Slovence uresničuje in osrečuje. Vsaj v teh usodnih trenutkih ne!