Znanilci drugačnega sveta

V minulem letu, ko se je gospodarska kriza razvitega zahodnega sveta pokazala v vsej razsežnosti in razkrila vsa nasprotja dosedanjega produkcijskega načina, problematične koncentracije kapitala ter nečednosti in prevare, ki so si jih zaradi nebrzdanega pohlepa privoščili finančni moguli na tej in oni strani Atlantika ter pahnili v revščino milijone ljudi, se je včasih zazdelo, da je svet pahnjen s tečajev. Sociologi, filozofi in tudi ekonomisti so razčlenjevali razmere, iskali globlje vzroke zanje in ostrili svoje ideje o poteh drugačnega družbenega razvoja. Mnogi so se zatekali k razmislekom o novih podobah komunizma in socializma, kajti sodobna zahodna »družba se približuje koncu liberalnega demokratičnega kapitalizma in Evropa mora na novo odkriti socializem, nov model, sicer ji bo ostal na voljo avtoritarni kapitalizem«, je v svojem predavanju na Bledu in drugod opozarjal filozof dr. Slavoj Žižek.

Po starem naprej ne gre, novega pa ni na obzorju. Če je, se kaže v kapljicah novih družbenih praks v obliki različnih kooperativ, kjer profit ni edini smisel vsega delovanja, kakor si to razlagajo guruji neoliberalizma, ki jim je uspelo v minulih petdesetih letih v nedrjih razvitega sveta ustvariti tretji svet. Ta tretji svet životari v starih predelih Aten, na predmestnih smetiščih večnega mesta Rima, kjer so si priseljenci z vzhoda, predvsem Romunije, ustvarili novo Bukarešto, v predmestjih Pariza ... »Gre za kakšnih 30 ali 40 milijonov najbolj revnih, ki živijo v najbogatejših državah Zahoda. To je prava kriza in postaja vse hujša,« je zapisal Noam Chomsky. Ta svet je v slovenskem Prekmurju, kjer so ostali brez dela Murini in mnogi drugi delavci, kaj kmalu pa bo, če se bodo neodgovorni lastniki Preventa poigravali z usodo tovarne, tudi na Koroškem.

Tretji svet Evrope in ZDA se širi znotraj njenih družb, postaja vse manj obvladljiv. Delavske stavke, študentske demonstracije in demonstrativni pohodi zaposlenih po evropskih mestih, ki zahtevajo le dostojno plačo za svoje delo, so le zunanja znamenja širšega družbenega nezadovoljstva. Pravega odseva na medijski sceni ne dobijo, mediji so pač večinoma sestavni del dosedanje neoliberalistične razvojne paradigme, ki obubožane in razžaljene množice brezpravnih in brezposelnih prikazujejo kot kolateralno škodo liberalističnega družbenega razvoja. Zato stavke delavcev v javnem sektorju, upori študentov bolonjski reformi na Hrvaškem, divjanje mladih na ulicah Aten in v pariških predmestjih dobivajo oznako huliganstva, ne pa upora proti sistemu, ki razkraja družbeno kohezijo in ustvarja tretji svet na evropskih tleh.

Množične demonstracije v Grčiji decembra 2008, nasilje na ulicah, so bile upor proti takšnemu sistemu in zdravilcem gospodarske in socialne krize. Po diktatu iz Bruslja je Grkom neoliberalne reforme poskušala vsiliti konservativna vlada Kostasa Karamanlisa. Ljudje so se uprli. Ko je na atenski ulici obležal mrtev petnajstletni Alexis Grigoropoulos, so dobile demonstracije ludistično podobo. Tistega sobotnega večera se je na ulice Aten in drugih grških mest odpravilo na deset tisoče protestnikov. Spontano. Brez programa in organizacije. Stanje duha in razmer v grški družbi je tedaj razkril atenski knjižni založnik z besedami: »Mlajši sin je star enajst let. Opazuje starejšega brata in me sprašuje, kakšno bo njegovo življenje. Kaj naj mu odgovorim? Vladajoče stranke se držijo zgolj tistih fundamentalističnih-liberalnih receptov, ki jih ponuja Bruselj: znižaj davke bogatim, denar porabi za vojsko in administracijo, pozabi na znanost, izobraževanje in celo industrijo, vse to bo uredila Nevidna roka trga ...«

Karamanlis je moral razpisati volitve. Nova vlada socialista Georgea Papandreua pa se je odločila izhod iz gospodarskih in socialnih težav izbrati po enaki poti. Diktirajo jo bruseljska administracija in evropski bančniki. Ko je v začetku lanskega decembra napovedal ukrepe, da bi do 2013 postopoma zmanjšala zdaj že 12,3-odstotni proračunski primanjkljaj (dolg države znaša 300 milijard evrov) na manj kot 3 odstotke, so množice spet preplavile mesta. Na udaru so zaposleni v javnih službah, ki naj bi jih privatizirali, zamrznili bodo plače in pokojnine ... Papandreu je napovedal »šok terapijo«, »boleče in neljube ukrepe«, saj »moramo proračunski primanjkljaj zmanjšati ali pa bomo potonili«, je dejal v televizijskem nagovoru naciji. Državi grozi namreč bankrot.

Podobni scenariji, vendar v ne tako zaostreni obliki in z radikalnim upiranjem vladnim ukrepom, se odvijajo tudi v drugih evropskih državah. Hudo bo na Portugalskem, na Irskem, v Italiji in v Španiji. V Sloveniji morda prav tako.

Več berite v Mladini