Predlogi in proti predlogi

Če še niste opazili, nacionalno televizijo nenehno zaposlujejo predlogi. Predlog Karla Erjavca, naj strokovnjakinja za okolje Lučka Kajfež Bogataj postane njegova naslednica in kot okoljska ministrica strokovno ureja okolje, namiguje, da niso vedno vsi ministri strokovnjaki. Lučka Kajfež Bogataj se s predlogom ne strinja, predlaga, naj okolje reši močan politik, ki bo lahko uskladil razna ministrstva, posebej pa še prometno in gospodarsko. Strokovnjakinja torej predlaga, da naj vlada poizkusi z močnimi politiki in se neha zabavati s strokovnjaki. Mogoče ima celo prav, nisem opazil, da bi bili vladni strokovnjaki neznansko učinkoviti, še težje bi to isto trdil za vladne močne politične može. Začelo se je s predlogom predsednika države, da bi naj nekje v Ljubljani imeli Trg Demosa. Naj vas spomnimo, po prvih demokratičnih večstrankarskih volitvah je koalicija Demos predlagala vlado, v tej koaliciji je bila vplivna in močna Stranka zelenih Slovenije. Večstrankarstvo in parlamentarna demokracija leta devetdeset sta že pred osamosvojitvijo vsebovali poleg mnogo drugega tudi močno skrb za okolje. Dr. Leo Šešerko, voditelj Zelenih, je po televiziji odločno zagotovil: „Ukinili bomo atomsko elektrarno“. Demos se ni držal Šešerkovih smernic, atomska elektrarna še zmeraj deluje, pač pa je vmes prišlo do denacionalizacije, privatizacije, osamosvojitve, vstopa v Evropo, v Nato, do uvedbe evra... Samih usodnih odločitev, ki pa – kot vse kaže – zaenkrat še niso prispevale k zmanjšanju števila črnih odlagališč odpadkov po slovenskih gozdovih in posebej še Ljubljanskem barju. Še več, mandatar Barroso je Potočnika predlagal za komisarja za okolje najbrž samo za to, ker se je Slovenija tako zelo pogumno in suvereno znebila skrbi za lastno okolje. Po televiziji sem slišal predlog, da bi dve sto tisoč slovenskih prostovoljcev v bliskoviti akciji počistili nelegalna smetišča. Predlog izhaja iz evropskih zahtev, je tako rekoč evropski predlog, vendar mladenka, ki je ob tem odločno predlagala, da naj dve sto tisoč Slovencev v bliskoviti prostovoljni akciji očisti nelegalna smetišča, pa je domača okoljska aktivistka. Presrečen bi bil, če bi mladenka zbrala dve sto tisoč Slovencev, ki bi na dušek prebrali vsak po eno knjigo Frančka Rudolfa. In si jo pred tem seveda izposodili v knjižnici. Oboje bi bilo najbrž lažje in manj naporno kot odstranjevanje nelegalnih smetišč. Če bi mladenka predlagala, da država za odstranitev nelegalnih smetišč najame in dobro plača sto tisoč brezposelnih, bi prej pomislil, da nekdo hoče z organiziranjem te množice prej prevzeti oblast, kot očistiti okolje. Bi pa predlog previdno dopolnil, da naj država ne čaka, da bo brezposelnih dve sto tisoč. Če bi že danes vpregli v skrb za okolje vse politike, vse uradnike, vse zaposlene in še vse šolarje in vse upokojence, potem bi to mogoče bilo preveč demokratično. Mogoče sploh ne bi prišlo do popolnega ločevanja odpadkov in popolnega očiščenja slovenskega okolja, pač pa bi prišlo do znatnih političnih sprememb! Bodite previdni: če vas kdo predlaga za okoljskega ministra, vas najbrž hoče potisniti na smetišče zgodovine. Janševa stranka SDS je predlagala sedemdeset točk, kako urediti gospodarstvo. Pri tem je že takoj povedala, da predlogov vladajoča koalicija ne bo sprejela. Iz tega sklepam, da predlogi ne služijo vedno lepemu namenu. da bi jih kdo sprejel in uporabil.

Že na drugih demokratičnih parlamentarnih volitvah je Stranka zelenih postala majhna in obrobna in se je kasneje združila z Drnovškovo LDS. Od takrat naprej nimamo več ekoloških strank. Tako Janševa kot Pahorjeva vlada sta ministrstvo za okolje odrinili manjšim koalicijskim partnerjem, Janša si je izbral Janeza Podobnika, Pahor pa Karla Erjavca. Če ima danes Karel Erjavec priložnost, da sam imenuje svojega naslednika, to zveni skoraj tako, kot da je že sestavil novo koalicijo in to razvpito okoljsko ministrstvo že odriva kakšni manj pomembni koalicijski partnerici. Če kdo predlaga, da bi Ljubljana imela Trg Demosa, je to na simbolni ravni obuditev spomina na čas pred dvajsetimi leti, ko so okoljski problemi še navdihovali in združevali volivce! Ostalo nam je veliko demokracije in mnogo strank v državnem zboru in izven njega, naravovarstvene ideje pa ne združujejo množic, ne tvorijo strank, pa tudi niso več državotvorne. Imenovati Trg Demosa pomeni pripisovati koaliciji izpred dvajsetih let revolucionarno težo! Pretirane revolucionarne teže koalicija Demos ni imela, če ne, ne bi trajala zgolj dve leti, kot vemo, revolucije utegnejo biti trdovratne. Odriniti nekdanji Kmečki zvezi, zdaj SLS, okoljsko ministrstvo, je enako perverzno kot odriniti ga upokojenski stranki. Odriniti ga Lučki Kajfež Bogataj, ekološki strokovnjakinji, je pa seveda še hujše tako od prvega kot od drugega. Pomenilo bi, da so smetišča dokončno izginila iz politike in zgodovine in so res zgolj smetišča. Končno pa imamo dr. Miho Jazbinška, toliko let je pod Peterletom in Drnovškom bil okoljski minister, da res ni nujno, da bi moral ravno letos postati novi župan Ljubljane. Lahko pa bi kot okoljski minister urejal okolje Slovenije, kar bi nujno takoj pomenilo, da bi odločno začel urejati tudi Ljubljano in njena barjanska smetišča in mestna parkirišča.

Mediji brskajo po smetiščih. To vzbuja vtis, da hočejo tja odriniti domačo politiko, pa tudi morda še Slovenijo in celo Evropo. To zna biti nekulturno in nevarno.